Nedelo, Kocine zgodovine - Marko Zajc: Prišel je čas, ko se je na Gorenjskem pojavil turizem. Tega je že davno, tam nekje v 19. stoletju, ko je meščanstvo odkrilo izletništvo. Tako kot zdaj so tudi meščani pred sto in več leti radi zapustili zidove mesta in se odpravili odkrivat skrivnosti gorenjskih planin.
Kmetje, ki so živeli sredi teh planin, so jih gledali malo postrani, ko pa so ugotovili, da lahko iz mestnih srajc izvlečejo prepotrebne denarce, so jih sprejeli z vsem gostoljubjem. Urejeni ljudje, ki so denar služili v zatohlih pisarnicah, so bili lačni in žejni zraka ter odprtega prostora. Poleg tega so pričakovali kranjske klobase in rujno vince.
Leta 1885 je duhovnik in duhoviti pisec Ivan Belec v časopisu Slovenec objavil zanimivo kolumno o tem, kaj si Gorenjci mislijo o turistih. »'Na Gorenjskem je fletno', pravi narodna, ali če hočete, nerodna pesem,« je začel svoje razmišljanje Belec, »poleti se zbirajo tu tujci iz vseh krajev. Znano Vam je, gospod vrednik, da prebivam jaz na gorenjem Gorenjskem v jako romantičnem kraji in sicer no kot poletni gost, ampak kot tak, ki ima poleti in pozimi priliko občudovati gola, s snegom pokrita gorska rebra. Jaz toraj nisem tujec, a tujci prihajajo kolikor toliko z menoj in z mojim delokrogom v dotiko.« Nemci so v 19. stoletju imenovali poletno počitnikovanje »Sommerfrische«, poletna svežina. Belec je ugotavljal, da v njegovem času Slovenci še nimajo svojega izraza za to početje, zato je predlagal svojega: turiste je krstil za prepeličarje. »Kaj mora imeti človek, ki hoče postati prepeličar? Denar, in nič druzega. Nekteri pravijo, čas mora človek tudi imeti; ali ta je bosa. Kdor ima dosti denarja, dobi kaj lahko dobrega namestnika.«
»Šparoviti« na Gorenjskem
Po Belčevih ugotovitvah so bili med prepeličarji različne vrste tiči. »Nekteri se posebno zanimajo za živalstvo, rastlinstvo ali rudninstvo dotičnega kraja.« Druge zanima »ljudsko žitje in bitje«. Veliko jih pride, »da bi se mestnega prahu otresli in na kmetih razvedrili. In res dosežejo svoj namen, ako so na dan kake dve, tri ure v družbi, drugi čas pa porabijo za kretanje po prekrasni naravi in za počitek.« Drugi bi radi »zgubljeno zdravje našli. Ali ti se navadno motijo, ker manjka jim glavnega faktorja, namreč primerne hrane, kajti gostilničarji ne morejo pripravljati hrane po zdravniškem receptu. Le kdor na debelosti boleha, se gotovo ozdravi, ako gré na Bled k Rikliju, ker ta ima za to bolezen nezmotljivo zdravilo, namreč: vstajaj za rano, obletaj vse hribe, v svetkih in delavnikih se zdrži mesnih jedi in bodi lačen vse dni.« Zanimivo je, da so že takrat prihajali na Gorenjsko tudi taki, ki bi radi v deželi »šparovitih« kaj privarčevali. Seveda se takšni originali »najraje naselijo pri sorodnikih in znancih. Ako se nastavijo po gostilnicah, jim je pa vsaka reč predraga in povsod 'glihajo', ne vedoč, da morajo prepeličarski gostilničarji skoro vse reči dražje plačevati in tudi od stanovanja primeroma večje davke dajati kot Ljubljanski hotelirji.«
Obstajala pa je še ena skupina prepeličarjev, ki je šla zabavljivemu Belcu najbolj v nos: »Gosp. vrednik, naštel sem Vam že štiri vrste, ostaje mi še ena. A povedati Vam moram, da ima po najnovejem številjenji ta vrsta petkrat toliko zastopnikov kot vse druge vrste skupaj. K tej vrsti spadajo oni, ki se zapisujejo med prepeličarje samo zategadel, ker je prepeličarstvo zdaj moderno.« Glavni moto te skupine se glasi: »Ogleduj si hribe od spodaj, cerkev od zunaj in gostilnice od znotraj.« Kot župnika ga je še zlasti motilo, da »prepeličarji ne hodijo v cerkev, ker to ni moderno. Semtertje se kteri zmoti, da pride v cerkev v sredi službe božje; ozira se na vse strani, kot bi bil v kaki razstavi in kedar vse po boljem ogleda, jo pa pobriše.« Bili pa so tudi taki, ki so res obiskovali hribe. Ti po mnenju Belca niso bili nič boljši. »Nekteri so pa seveda, ki oblazijo vse hribe in kolikor strmeji je hrib, toliko večji 'pasijon' imajo nanj. Ali iz vednostnih interesov? Kaj še, za vso geografijo in mineralogijo jim je še manj mar, kot za lanski sneg na griču. Edini vzrok je ta, ker je zdaj moderno bahati se, na koliko strmih gričih je že kdo bil.«
Marko Zajc