Ona - Med seboj, pošta: Tone Škarja nam je pojasnil v prejšnji Oni mnogo tistega, kar smo že sami nekako vedeli, a kot običajni smrtniki nekako tudi zavidali.
Spet gre leto naokrog in se rojeva novo. Minulo ostaja v naših srcih s kančkom žalosti za mnogimi neimenovanimi, za Tomažem, ki je odšel za svojimi tovariši, za Pavletom in mnogimi. V mislih sem obakrat rotila vse sile, naj Tomažu tudi tokrat zaradi njegovih najbližjih le uspe – pa njemu in njim ni bilo dano. Primož je letos dokončno rekel ne in mislim, da večina med nami spoštuje in po svoje razume njegovo odločitev! Hvala vsem naštetim in mnogim bolj ali manj znanim športnikom, kulturnikom, znanstvenikom in zaposlenim v zdravstvu, gospodarstvu, politiki … da se trudijo potegniti voz iz blata in prikazati obraz naše deželice doma in v svetu v bistvu malo manj popackan z blatom s kmetij in drugih resničnostnih šovov.
V tej naši deželici živijo tudi ljudje, ki kličejo na odprte telefone in darujejo po 10, 20 evrov za brezposelne, otroke, bolne. Pokličejo tudi taki, ki darujejo visoko vsoto, pa ne želijo biti imenovani in želijo samo številko, računa, kam naj denar nakažejo.
Lani so klicali eni in drugi v oddajo Stopimo skupaj za bolnike z rakom in letos pomladi so bolniki v stavbi C že ležali na 75 novih človeka vrednih bolniških posteljah, poleti so zamenjali okna v nadstropjih in sedaj potekajo še najnujnejša adaptacijska dela, pri katerih se koristi poleg drugih sredstev tudi preostanek v lanskem oktobru zbranih sredstev!
Večkrat pomislim na besede »Molk ni le zlato, molk je lahko tudi smrt!«, zapisane v drobni knjižici Mojce Vivod Zor Tu se povest ne sme končati, izdane v samozaložbi, ki verjetno tudi ne bo doživela ponatisa. Skoraj preveč »resničnostno« pripoveduje o razmerah, v katerih so se pred nekaj leti na oddelkih A, C … znašli ljudje in njihovi svojci. Žal se kljub naporom samega zdravstvenega osebja in mnogih na Onkološkem inštitutu in v drugih zdravstvenih ustanovah vse prevečkrat znajdejo zaradi omejenih sredstev spet novi in vračajoči se bolniki na oddelkih D, E, H … Vendar tako brezupno okolje, kot je bilo na A in na C, kljub vsemu ni več! Morda prav zato, ker pred leti ni molčal eden od kirurgov, zaposlenih na oddelku A, in je dobil tedaj tudi širšo podporo, morda zaradi društev onkoloških bolnikov, ki so stopila skupaj, da so se dela na novem OI pospešila.
Tone Škarja citira Pollaka, ki je rekel: »Najlepša dežela najslabših ljudi,« pa vem, da se tudi on v srcu čisto ne strinja s tem – smo tudi najlepša dežela ljudi, ki znajo prisluhniti ljudem v stiski, ki trepetajo za svoje alpiniste, ujete nekje daleč v mrazu in ledu, za svoje športnike, ali jim bo uspelo, za svoje ljudi, ki morajo živeti od socialnih podpor, za bolne, za stare. Lani so v skupni akciji Društva onkoloških bolnikov Slovenije, Radia Ognjišča in RTV Ljubljana stopili skupaj mnogi neimenovani in zbrali sredstva za začetek prepotrebne obnove oddelka C. V vseh letošnjih dobrodelnih prireditvah in akcijah raznih medijev se kljub recesiji še vedno uspe nabrati sredstva za najnujnejšo pomoč. Leto je spet naokrog in za vsako še tako hudo zimo vedno znova pride tudi pomlad.
Kristina Bajec, Ljubljana