Dnevnik, 15.02.05 – Sonja Korelc: Turno smučanje je združitev smučanja in gorništva, ne zgolj vijuganje izven urejenih smučišč
Šport kot hobi
Idealne razmere so redke
Turno smučanje je združitev smučanja in gorništva, ne zgolj vijuganje izven urejenih smučišč
Slovenci veljamo za smučarski narod. Prav tako veljamo za neizmerne ljubitelje gora, saj smo nanje iz različnih razlogov navezani, na njihovo lepoto pa nadvse ponosni. Torej je priljubljenost turnega smučanja na sončni strani Alp povsem logična posledica združitve obojega. Pri tem je treba poudariti, da turno smučanje ni zgolj vrsta smučanja ali smučanje izven urejenih smučišč. V resnici gre za gorništvo na smučeh, ko s smučmi hodimo in hkrati smučamo ter obratno.
S SMUČMI JE ŠLO LAŽJE
Zametki turnega smučanja tičijo v praktičnosti in iznajdljivosti ljudi, v osnovni nuji premagovati razdaljo čim hitreje ter s čim manj napora. "Začelo se je s potrebo prehodov čez zasneženo pokrajino. Ljudem je bilo s smučmi namreč lažje, ker se jim ni vdiralo, poleg tega pa so prihranili na času, ko so smučali s pobočja navzdol. Kasneje se je z zimskim alpinizmom ponovno pojavilo stremljenje po smučanju z vrhov in grebenov. Zahvaljujoč razvoju opreme, alpinisti kmalu niso več nosili smuči na nahrbtnikih ali ramenih, temveč so se začeli na goro vzpenjati na smučeh. Težnja po obiskovanju hribov je pri ljubiteljih gora namreč prisotna vseskozi, poleti in pozimi," je na grobo orisal začetke in nadaljevanje turnega smučanja
Drejc Karničar, član komisije za tekmovalno turno smučanje pri Planinski zvezi Slovenije (PZS), in poudaril, da so pri nas prve turne smuke izvajali na področju Komne, v 20 letih prejšnjega stoletja pa je bil organiziran tudi že triglavski turni smuk.
Poimenovanje turno smučanje označuje tiste podvige, ki jih nekdo opravi pretežno s smučmi. Vsaka tura naj bi imela določen cilj, ki je običajno vrh, vseeno pa je interpretacija in izvajanje le-te stvar turnega smučarja. Kot že rečeno, smučanje na smučiščih ob žičnicah, a le izven urejenih prog, seveda ne gre razumeti kot turo ali turno smučanje. Tudi vzpon na strmino do neke višine in smučanje navzdol, posebno kadar je cilj takega početja predvsem smučanje, bi težko opredelili kot turno smučanje. Ture so lahko različne: vzpon na vrh in nato spust navzdol, prečenje gorskega področja, v nekaterih primerih pa gre zgolj za hojo po zasneženi pokrajini.
STRAN OD UREJENIH SMUČIŠČ IN GNEČE
V Sloveniji se nad turnim smučanjem navdušuje vse več ljudi. "To so ljudje, ki radi hodijo v gore in radi smučajo. Gre za klasično gorniško dejanje, ko si posameznik želi stran od urejenih smučišč in gneče. V izbrani družbi ali sami se ljudje podajajo na ture, kar jim omogoča pristen stik z naravo in njimi samimi. Za tovrstno smučanje je potrebno bistveno več znanja, pa tudi vložek je večji. Za polurno smučanje je treba hoditi tudi po več ur. Vsak mora uživati tudi v vzpenjanju. Zavedati se je treba, da so idealni pogoji za smučanje zelo redki, vremenske razmere pa zelo spremenljive. Vsak mora vedeti, kam je namenjen in mora upoštevati zunanje dejavnike," trdi Karničar.
Za tiste, ki jih turno smučanje zanima, pa ne vedo, kako bi se ga lotili, je pri nas na voljo veliko literature, mnogo je na to temo napisanega in objavljenega tudi na spletu, zato nekih osnovnih smernic ne bo težko najti. Vseeno pa Karničar, ki izhaja iz znane gorniške družine (njegov brat je Davo Karničar, nekdanji tekmovalec v alpskem smučanju, plezalec in človek, ki se je s smučmi spustil z Mount Everesta), svetuje, da s turnim smučanjem začnete v družbi že prekaljenih posameznikov: "Za prve korake se je najboljše obrniti na gorskega vodnika, ali se pridružiti alpinističnemu odseku, katerega člani hodijo na turno smučanje. O osnovah in nevarnostih v gorah se začetniki lahko poučijo tudi v alpinistični šoli. Mnogi se tega lotevajo v družbi nekoga z izkušnjami, vsekakor pa se prvič na turno smučanje ne podajajte sami!"
Sonja Korelc