Poročilo Kranjske alpinistične odprave Peru 2004 – Tine Marenče
KRIK TIŠINE
Spominska smer Mateja Mošnika
Pred dvema mesecema se je domov vrnila petčlanska Kranjska alpinistična odprava Peru 2004. Člani odprave smo bili: Anže Marenče, Žiga Šter, Aljoša Brlogar, Klemen Zupanc in Tine Marenče. Naša glavna cilja sta bili dve zanimivi steni v pogorju Cordilljera Huayhuash, JV stena Jirishance (6100 m) in JV stena Siule Chico (6200 m).
Na pot smo odšli konec junija. Po nekaj dnevih bivanja v Huarazu v zelo prijetnem hostlu Ezama (ga toplo priporočamo) in krajši aklimatizaciji na višini 4600 m, smo se za 10 dni odpravili v dolino Ishince v Colldirjeri Blanci.
Tam smo najprej v slabem in meglenem vremenu pristopili na 5400 m visoki Urus. V nadaljevanju so nas prevelike količine novozapadlega snega na 6030 m visokem Tocllaraju prisilile, da smo se osredotočili na severno steno 6180 m visoke Ranrapalce. To steno sta dva dneva pred nami preplezala člana mojstranške odprave, tako da smo imeli dovolj podatkov o razmerah v njej.
Turo smo opravili v dveh dnevih. Prvi dan smo pristopili do bivaka, ki je od stene oddaljen uro in pol hoje in tam prespali noč. Naslednji dan smo okrog petih zjutraj vstopili v steno, ki je bila letos zaradi pomanjkanja snega, najbolj logično preplezljiva po liniji Skandinavske smeri (800 m, D+). Bilo je zelo toplo, zato nam je oblačno in megleno vreme tokrat prišlo zelo prav. Večino stene smo plezali nenavezani, vendar smo bili kljub temu počasni. Ne da bi se povzpeli na vrh, smo z grebena, 6100 m visoko, direktno sestopili po normalni smeri.
Vrnili smo se v Huaraz, kjer smo se začeli pripravljati za odhod proti našima glavnima ciljema v Colldirjeri Huayhuash.
Dva dneva pred odhodom smo izvedeli žalostno novico, da nas je na hribu Copa v Cordilleri Blanci za vedno zapustil prijatelj Matko - Matej Mošnik. Zaradi tega dogodka smo bili v resnih dvomih, ali bi sploh še nadaljevali z odpravo. Na koncu so se stvari uredile tako, da smo se kljub vsemu odpravili na pot proti Colldirjeri Huayhuash, s popolnoma novim ciljem, ki nam ga je nenamenoma naložil prijatelj.
V slabih devetih urah smo se s kombijem iz Huaraza pripeljali v odročno naselje Queropalca. Tu smo prespali noč in naslednji dan v dobrih štirih urah prišli do jezera Carhuacocha, kjer smo postavili bazo. V gorah smo se lotili dela v dveh skupinah, Žiga in Aljoša sta se osredotočila na Siulo Chico, midva z Anžetom in Klemen pa na Jirishanco.
Že takoj na začetku so nas začele skrbeti visoke temperature in majhne količine uporabnega snega v stenah. Kot da težav še ni bilo dovolj, so nam pred prvimi resnimi poskusi v stenah, zdravstvene težave in slabo počutje v bazo priklenile Klemena in Aljošo.
Kljub vsemu preostali trije člani nismo opustili naših ciljev in smo se 24. julija popoldne odpravili proti snežni luknji, ki sva jo z Anžetom nekaj dni pred tem skopala 50 metrov pod vstopom v osrednji del JV stene Jirishance. Tu smo bivakirali pol noči in ob treh zjutraj vstopili v steno. Že vstopni žleb, ki ga je lani angleška naveza splezala nenavezana nas je na mestih presenetil s slabo sprijetim snegom, tako da smo se morali varovati, s tem pa smo bili veliko počasnejši. V nadaljevanju so nas pričakali dolgi in strmi ledni skoki, ki so nas kljub dobri kvaliteti ledu tudi zelo upočasnili. Vreme je bilo večinoma oblačno in megleno, poleg tega pa so nas večkrat presenetile plohe babjega pšena. Megla nam je šla na živce le do trenutka, ko je za kratek čas posijalo sonce in povzročilo, da je stena oživela. Ravno zaradi te objektivne nevarnosti smo brez počitka plezali 10 ur, ko smo končno prišli do mesta, ki nam je nudilo dobro zavetje. Po počitku smo potem v treh urah zlezli še tri izredno izpostavljene in strme raztežaje.
Ob petih popoldne, na višini 5600 m, ko je bila za nami polovica stene (600 m), smo se pod prvo daljšo skalno pregrado odločili, da ne nadaljujemo, ampak obrnemo. Na tem mestu smo dokončno ugotovili, da je v danih razmerah stena za nas pretežka in prenevarna.
JV stena Jirishance nas je res presenetila s svojo strmino in objekivnimi nevarnostmi. Stene bi se morali lotiti popolnoma drugače. Vanjo bi se morali odpraviti za dalj časa (4-5 dni), s seboj bi morali imeti veliko več opreme za tehnično plezanje v skali (skalna stopnja sredi stene je zelo gladka in brez razčlemb), več bi morali plezati ponoči (takrat je stena mirna, pa še temperature so nižje) in izbrati bi si morali manj direktno linijo.
Po štirih dnevih počitka smo se ista trojica odpravili proti Siuli Chico. Velik problem njene JV stene je dolg in zahteven dostop. Kar 10h smo se izgubljali in plezali po izredno razbitem ledeniku, ki nas je pripeljal na 5400 m visoko ležeči ledeniški plato. Bili smo šele druga ekipa, ki je premagala zahteven ledenik in uživala v res prečudovitem gorskem okolju, amfiteatru, ki ga obkrožajo večinoma deviške stene: JV steni Siule Chico in Siule Grande, Z stena Carnicera in J stena Sarapa.
Postavili smo šotor in en dan počivali in proučevali steno. Hitro smo ugotovili, da je direktna linija na Siulo Chico, ki sta si jo Žiga in Aljoša zamislila doma, v zgornjem delu popolnoma brez snega in ledu, zato smo se osredotočili na njun rezervni cilj, ozebnik med Siulo Chico in Siulo Grande.
1. avgusta smo se ob enih zjutraj odpravili iz šotora. V dobri uri smo preko ledenika pristopili pod steno. Prav zanimivo, da nas je, kljub letošnjemu pomanjkanju snega, v spodnjem delu stene pričakal globok sneg. Tako smo kakšnih 50 višinskih metrov gazili tudi do pasu. Na mestu, kjer smo se zaradi vedno večje strmine navezali se je Žiga odločil, da ne nadaljuje, ampak se raje vrne v šotor.
Tako sva z Anžetom nadaljevala sama. S seboj sva vzela le en nahrbtnik z najnujnejšim za enodnevno turo. Vse raztežaje je vodil Anže, saj sva bila tako hitrejša. V enajstih urah nepretrganega plezanja sva si na sedlu med Siulo Chico in Siulo Grande, 6100 m visoko, privoščila prvi pravi počitek. Za nama je bilo 600 m lepe in težke snežno-ledne plezarije, ki je sestavljena iz treh delov: spodnji 200 m snežišča (med 60 in 70°), srednji 200 m slapu (med 70 in 90°) in zgornji 200 m snežno- lednega žlebu (med 65 in 85°).
Ker nisva bila prepričana, ali sva najino smer priključila že na kakšno obstoječo smer, sva se potem še dve uri trudila po zahtevnem in nevarnem razu prečiti proti Siuli Chico, pa sva po 50 metrih zaradi nemogočih razmer odnehala in se ob vrvi spustila po najini smeri pod steno. Ob osmi zvečer sva bila zopet pri našem šotoru.
Čez nekaj dni smo se vrnili v Huaraz, kjer nismo mogli ničesar izvedeli o najini smeri. Da sva smer le priključila na zelo staro smer North Ridge iz leta 1966 smo izvedeli šele doma, iz neke starejše številke revije Climbing. Dokončno je potem čez nekaj dni smer preko interneta kot prvenstveno potrdil največji poznavalec Colldirjere Huayhuash Jeremy Frimer.
Smer posvečava prijatelju Matku. Poimenovala sva jo Krik tišine - Spominska smer Mateja Mošnika (V+/6, 60-90°, 600 m).
Pri organizaciji odprave so nam pomagali: Skyway, Promontana, Študentski klub Cmok, Gorenjski glas, Elektro Gorenjska, Elektro inštitut Milan Vidmar, Gorenjske elektrarne, A šport, Euro foto, Gorenjka, Red Bull. Vsem se najlepše zahvaljujemo.
Pripravil
Tine Marenče