Štirje slovenski imenitniki so opravili vrsto zanimivih alpinističnih vzponov v Les Ecrins, tudi preko stene Dome du Neige (4015 m).
Počitnice v Les Ecrins
Od 7. do 20. avgusta smo se v nacionalnem parku Les Ecrins (Dauphineja, Francija) mudili štirje slovenski
imenitniki. Boris Lorenčič in Špela Pristavec (oba AAO Kozjak) in Iztok Ipavec in Vesna Ličer (oba Soški AO). Na pot smo odšli s cilji v oblakih in upali, da bo lepo vreme. In res, bili smo obdarjeni.
Prvi Slovenci v teh krajih naj bi bili dr. Miha Potočnik s svojimi prijatelji, ki so za takratne čase opravili veličastno prečenje La Meija, od vrha na višini 3983 m do Božjega prsta iz katerega se spustiš po vrvi za dve dolžini v škrbino in z nje na ledenik in zavetišča pod Špičko (Refuge D’Aigle). Med obema vrhovoma te gora straši s strmimi stenami pod tabo s severne in južne strani. Pogledi v horizontu pa te omamljajo in postijo z lepoto zaradi katere smo bili žejni večidel dneva. Sončnega. Vse do teme, ko smo bili deležni gostoljubnosti oskrbnika koče pod Špičkom. Po šestnajstih urah odhoda iz koče Promontoir (nekaj čez 3000 m). Le ta ima eno najprijaznejših osebij v evropskih Alpah. Verjamite. Prečenje smo opravili Lori, Špela in Ipo ob pridruženih članih iz Cerknega. Sami imenitniki. Nekateri celo izprašani.
Ker smo imeli na začetku preveč skrbi smo se šli ogret v Aiugle Dibona in tam preplezali v najmarkatnejšem vrhu skupine Sorrelier klasiko na prej omenjeni vrh (V+). Zaključek ture smo sklenili s sloganom »Dibona ni biu mona«. Dibona je tako postal odkritje našega počitnikovanja. Zamegljeni v svojem poznavanju zgodovine alpinizma smo bili prepričani, da je znani dolomitski vodnik Angelo Dibona obvladoval s svojim umom in rokami samo dolomitske previse. Jok Bato!. Welzenbach naju je z Lorijem inspiriral in usmeril v veliko steno Dom du Neige des Ecrins. V tej steni je Dibona leta 1913 opravil ledni vzpon mnogo težji, kot je je npr. vzpon v S steni Ortlerja leta 1934 opravil Ertl. To je seveda osebno mnenje in ne odraža objektivnega gledanja na takratna dogajanja. Kdo je Dibono vabil v te kraje nismo izvedeli.
Za vrhunec počitnic sva tako z Lorijem uspela preplezati levo varianto centralnega stebra iz leta 1959 v severni steni »Snežne katedrale« Dom du Neige (4015 m), drugega štiritisočaka izmed dveh v gorski skupini Les Ecrins. Na večer pred vzponom sva se povzpela na moreno na višini 2800 metrov, tam prespala jasno noč in zjutraj vstopila v levi krak centralnega stebra.
Dom du Neige (4015 m)
V spodnjem delu stene so težave dosegle največ V+ v skali, osrednji del pod Sivim stolpom pa je bil dovolj suh, da sva ga zmogla v plezalnikih. Zgornji del smeri, ki se na treh četrtinah smeri združi z Dibonovo mojstrovino iz strme ledne vesine na desni strani stebra je bila tudi smer plezalcev leta 1959. Izstop iz centralnega stebra je možen tudi preko Sivega stolpa (direktna varianta iz leta 1973).
Z Lorijem sva vzela pod noge original iz leta 1959 in ta te preizkusi v delikatnem plezanju prek majavih blokov brez dovoljenega padca. Izstop na vršni greben je previsen kamin-poč V+ po katerem dosežeš vrh katedrale. Ta ti postreže z vsem nekoristnim in ostanki opreme pionirjev alpinizma v Ekrinih. Preko Col de Ecrins se spustiva do morene in nato naprej v bazo; La Berard. Po 18 urah sva zadovoljna v toplem objemu…. Lepa stena, divje okolje, nova obzorja. Za zaključek lahko ugotovimo, da je v Ekrinih prostor prav za vse ljubitelje gora. Au revoir.
Iztok Ipavec