Gorenjski Glas - Jasna Paladin: Znameniti trniči, posušeni sirčki z Velike planine, postajajo vse bolj priljubljeni.
Če je še do nedavnega veljalo, da jih zna izdelati le še pastirica Rezka Mali, pa so se zdaj njihove izdelave lotili še na dveh kmetijah – v Stranjah in Češnjicah v Tuhinju.
Češnjice v Tuhinju – Trniče so na Veliki planini nekdaj izdelovali pastirji, z njimi pa so izkazovali ljubezen svojim ženam in dekletom, ki so poletja, ko so sami pasli na planini, preživljala v dolini. Moški se z njimi zdaj ne ubadajo več, se pa zato dragoceno znanje prenaša po zaslugi redkih posameznic.
Rezka Mali iz Godiča, ki je dolgo veljala za eno zadnjih, ki je trnič še znala izdelati, se je razveselila dveh sirark, ki sta z zanimanjem posrkali njeno dragoceno znanje. Kot dopolnilno dejavnost na svojih kmetijah trniče zadnjih nekaj mesecev izdelujeta Helena Kropivšek s Kmetije Pr' Gabršk v Češnjicah v Tuhinju in Tatjana Koželj s kmetije Pr' Španc v Zgornjih Stranjah. Vse se je začelo s projektom Okusi Kamnika, ki je kot živilo oživil tudi velikoplaninski trnič. Zanimanje ljudi za te sirčke se je močno povečalo, a kupiti se jih je dalo le malokje, to pa je bila lepa priložnost za sirarje iz kamniške občine. »Začeti je bilo zelo težko, čeprav na naši kmetiji že šest let predelujemo mleko v različne sire, skute, sirne namaze. Rezka Mali nama je povedala vse, kar ve, a njene izkušnje je bilo treba prenesti v naš prostor, naše mleko in v naše roke. Razlika je namreč že v samem mleku. Naše krave se pasejo na Menini planini, razlike pa so tudi v času, ko krave molzemo, saj mleko aprila ni takšno kot sredi poletja ali pozimi, ko krave jedo le seno. Prve tedne smo se le učili, saj se vse te stvari poznajo na trničih, zato je to delo kar velik podvig, pri katerem največ štejejo izkušnje,« nam je povedala Helena Kropivšek, ki je v izdelavo trničev vpeljala tudi hčer Sonjo. Te dni jih zaradi obilice mleka izdelujeta kar na zalogo; številni trniči se tako v domači sirarni sušijo na zraku in čakajo, da jih vakumirajo in shranijo v lični enotni embalaži.
V prav takšno embalažo od maja naprej svoje trniče pakira tudi Tatjana Koželj, ki pa je s temi sirčki povezana še tesneje kot kmetje v Tuhinjski dolini. »Naša kmetija je član Pašne skupnosti Velika planina in na planini imamo tudi svojo bajto ter krave, ki jih pasemo vsako leto. Vsem se nam zdi pomembno, da se ta del naše dediščine ohrani. Marsikaj je že šlo v pozabo, naj ostane vsaj trnič,« pravi Tatjana Koželj, ki je od maja do danes na domači kmetiji, kjer se ukvarjajo s prodajo mleka v mlekarno, izdelala že več kot dvesto sirčkov.
Obe sirarki sta se v teh mesecih že dodobra naučili, kako pravilno pripraviti skuto, kako oblikovati trniče in kako jih najlepše okrasiti ter pravilno posušiti. Celoten postopek od priprave mleka do zaključka sušenja traja skoraj mesec dni, ker pa tudi kupcev za zdaj ne manjka, se zdi zgodba trničev tudi po poslovni plati v kamniški občini za zdaj uspešna. Trniče se tako da kupiti v kamniškem TIC-u, na kamniški tržnici, na spodnji postaji gondole na Veliko planino in v vseh planinskih kočah in gostiščih na Veliki, Mali in Gojški planini ter v nekaterih trgovinah z lokalno ponudbo. Večina – predvsem tujci – jih kupi kot spominek, vse več pa je tudi takih, ki trniče redno uporabljajo pri kuhi. »Zaradi njih in predvsem zato, ker je bilo v to vloženega res veliko dela, trničev zdaj zagotovo ne bova prenehali izdelovati,« še pravita Helena Kropivšek in Tatjana Koželj.
Jasna Paladin