Večer, Okolje in družba - Lučka Kajfež Bogataj: Letošnji julij bodo mnogi po svetu pomnili kot vremensko rekorden mesec.
Čeprav so tudi pri nas temperature za okoli tri stopinje presegle dolgoletna povprečja, to skoraj ni primerljivo z dogajanji v Rusiji, kjer so na večini ozemlja te zlezle več kot šest stopinj nad normalo, in to skupaj v paketu z eno najhujših suš, odkar meteorologi merijo dogajanja. Z vročinskimi valovi in s slabo letino pšenice se je spopadla tudi ostala Evropa, zraven pa še z uničujočimi posledicami raznih neurij. Tudi južni polobli vremenski - tam seveda zimski - ekstremi niso prizanašali.
Vse skupaj je seveda del trendov, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Te seveda nekateri še vedno zanikajo, a statistika pove dovolj. V preteklih 30 letih sta se izredno povečala število in intenzivnost suš v EU; število področij in ljudi, ki so jih prizadele suše, pa se je povečalo za skoraj 20 odstotkov. Leta 2003 je suša prizadela prek sto milijonov ljudi in tretjino površine EU. Skupni stroški suš v zadnjih tridesetih letih presegajo sto milijard evrov.
Voda tudi v Evropi postaja vse bolj cenjena dobrina. Zanimivo je, da največji delež porabe po sektorjih, skoraj polovica, pripada proizvodnji energije. Nadaljnja četrtina gre za kmetijstvo, preostanek pa za javno vodooskrbo in za industrijo. Redko se zavedamo, kako močno je energetski sektor odvisen od vode, in pozabljamo, da ko varčujemo z energijo, varčujemo tudi z vodo. In ko uvažamo energente, uvažamo tudi vodo. Vsi vemo, da elektrike iz hidroelektrarn brez vode ni, ampak tudi drugače dobljena energija potrebuje znatne količine vode, še zlasti pa vsa biogoriva.
Najmanj zahtevna glede vode je vetrna energija. Ocena je, da je raba vode na en gigajoule (GJ) energije le en liter. Pri pridobivanju zemeljskega plina se za en GJ porabi okrog 110 litrov vode, za premog 160 litrov, za energijski ekvivalent enega GJ surove nafte pa dobrih tisoč litrov. Tudi da pridobimo uranovo rudo, je potrebna voda, in to 90 litrov na en GJ. Najbolj požrešna, kar zadeva vodo, pa je seveda biomasa, ker pa je tudi izjemno velik razpon rabe vode, saj pojem biomase vključuje cel spekter rastlin. Za en GJ porabi biomasa od 10 tisoč do celo 250 tisoč litrov vode, s povprečjem okrog 70 tisoč. To seveda meče temno luč na pridobivanje energije iz kmetijskih rastlin, pa naj gre za pogonska goriva ali električno energijo iz bioplinarn.
In ko smo že pri kmetijstvu, vsako bolj sušno leto pokaže, kako pravzaprav države ne izvažajo ali uvažajo le hrane kot take, ampak ob tem izvažajo tudi svojo sušo. Vsa uvožena hrana namreč vsebuje porabo vode zunaj državnih meja. Nizozemske analize vodnega odtisa različnih držav, ki sicer niso zajele Slovenije, nazorno kažejo, za kakšne ogromne količine vode gre pri hrani. Naši severni sosedje s hrano virtualno na leto na prebivalca uvozijo skoraj 600 kubičnih metrov vode, ali povedano drugače, dnevni vodni odtis Avstrijca, ki je prišel iz uvoza, je kar 1575 litrov vode na dan. K temu lahko dodamo še okrog tisoč litrov vode, ki je v hrani domačega izvora. V Italiji so številke še višje, kar dobrih 2800 litrov vode na dan na prebivalca je iz uvoza, za Madžarsko pa nižje, okrog 350 litrov. Očitno je Madžarska še dežela, ki ima na razpolago dovolj svoje hrane. Seveda pa stvari ne bodo šle v nedogled. Pitne vode ostaja na svetu enako, ljudi in potreb pa je vsak dan več. V globaliziranem svetu je ruska suša tudi naša suša, in s tem ko uvažamo hrano ali energijo od drugod, uvažamo tudi tujo sušo.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja