NeDelo, Reportaža - Eva Senčar: ... skoraj avanturistično doživetje

Čarobni podzemni svet: Do vhoda v jamo je ura hoda, a ves trud se poplača z ogledom dvoran in velikanskih kalcitnih kristalov.

 Pod skalno škrbino, Babji zob imenovano, ki tisoč metrov nad morjem štrli nad dolino Save Bohinjke in je gospodovalno vidna z Bleda, je jama, ki je vredna ogleda. Ni mondena kot Postojnska, intimno domačna in skrivnostna je, domači jamarji pa jo varujejo že skoraj kot svojino. Tu so mnoga čuda, kot je endemična stonoga, in so čudesa, med njimi »jamske terme«, v katerih se kot perpetuum mobile obrača kamenček. S pomladjo jamo odklepajo za obiskovalce.

Za izurjene pohodnike je vzpenjajoča se gozdna pot mala malica, manj vzdržljivi bodo zanjo porabili uro, morda bodo malo zasopli prišli pred jamski vhod, pohodne palice vod­niki priporočajo, prav pridejo tudi v jami, kjer je pot ponekod strma, kamnita in spolzka. Vhod je zaščiten pod navpično zglajeno skalno pečino, ki ji ne vidiš konca, če glave in hrbta dovolj ne usločiš. Toni Pav­lovski, predsednik Društva za raziskovanje jam Bled, odpira vrata k agregatu, da bo osvetlil temo, takšna je kot v rogu, nato odklepa težko železno rešetko, ki zapira jamski vhod, ob tem pa govori, da ima vsaka jama na svoj način, ali na več načinov, stik z zunanjim svetom. Ta ga ima z zrakom z milijone let starimi molekulami; s svetlobo, a ta ponikne že po nekaj metrih; z vodo, ki dokler bo pronicala skozi stene zemeljskega trebuha, bodo rasli kapniki oziroma bodo ti rasli, dokler bo jama v sušnem obdobju. Tudi z jamskimi živalcami – prečke na vhodni rešetki so zdaj vodoravne, ko so bile še navpične, so ugotovili, da netopirji, ki so zleteli iz jame, ne znajo več nazaj.

Vrata za nami ostanejo zaklenjena, ključ na dogovorjenem mestu; tako za vsak primer, ki pa se »nikoli« ne zgodi, a to puščanje ključa je protokol, znan med jamarji. Toni po telefonu nekomu sporoči, da smo vstopili, in ko bomo izstopili, bo spet poklical; da se ve, da smo še živi.

Zmajev, ne babji

Jama nastane tako z »grajenjem« kot »rušenjem«. Speleologi se glede nastankov jam radi razhajajo. Povzetek vedenja o Jami pod Babjim zobom izpred 60 let je: paleozojske plasti so se dvigale in nastala je razpoka. Jama se je med nadaljnjim zakrasevanjem zasigala in razširila. Zakrasevanje dna je potekalo hitreje kot odlaganje sige. Voda je stala ali tekla ter spodjedala dno. Znani speleolog dr. Ivan Gams piše o verjetnosti ledeniške vode iz zadnje poledenitve, ko je Bohinjski ledenik segal do Ricmana in je bila jama v fazi rušenja. Najnovejša odkritja natančneje pojasnjujejo, da je prvi del jame iz dachsteinskega apnenca, dno iz grušča, drugod prevladuje kalcit. Med sigovimi plastmi so še ostanki pliocenske jerovice (terre rosse). Glede tega bi lahko domnevali, da je bila nekoč voda, ki je jamo izdolbla, rokav Save Bohinjke, ki je bil takrat 1000 metrov više.

Take izzivalne zemeljske oblike niso mogle mimo mitologije, ve se, da znanstvenik na nastanek, kot ga ponudi mit, ne da nič, a vendarle, eden od mitov pravi, da je gora, pod katero leži jama, v resnici zmajev, ne pa babji zob. Zmaj sedmeroglavec, ki je živel v podzemnem Zlatem jezeru v bližini Dovške vasi – menda je bilo v njem tudi zlato –, se je zaradi zobobola obrnil na ranocelnika velikanskih bitij, Robavsa v Borovljah, da mu je zob izpulil. Babji zob je torej izpuljeni zmajev zob, ki se je zakotalil v dolino in postavil pokonci. Zakaj se ne imenuje Zmajev, ampak Babji, iz zgodbe ne izvemo, je pa blejskim jamarjem menda ta najljubša.

Skoraj mitsko pa domačini Bleda govorijo o predvojnem turizmu: na Bledu so se zbirali pomembni ljudje, politiki in diplomati ter družbena smetana. Mondenost je za premož­nega turista na koncu 19. stoletja pomenila tudi avanturizem; Švicar Rikli je uveljavil zdraviliški turizem slečenega telesa, domačini s Kupljenika jamarskega, za tiste radoznalce, ki se niso bali umazati z blatom, in za dame, ki so pred jamo odložile čipkaste senčnike. Jama je bila do druge svetovne vojne ena najbolj obiskanih turističnih jam, tako pri nas kot v svetu.

Plenili za okras in varovali za večnost

Nekdanji obiskovalci so bili tudi plenilci, ki so za spomin in domači okras odlomili kakšen kapnik ali kristal, godrnja vodnik. Zrak po nekaj metrih hoje postaja občutno hlad­nejši in prepišen: to je zato, ker se tla spuščajo, strop dviga, oblika pa, ki prehaja v konus, omogoča dvig toplega zraka, izveva s fotografom. Kot bi se na hitro izmenjala čas izpred desetih milijonov let z današnjim. Fanta, poleg Tonija še jamar Jure Slivnik, potolažita, da je ta piš le prehoden, kmalu se bo zrak umiril in se »ogrel« na 8,4 stopinje. Jamo so sicer z zapahnjenjem zavarovali pred 40 leti, ko prosti obiski niso bili več mogoči in plenjenje onemogočeno.

Jamarji so ekologi: jame odkrivajo, a jih najraje ne bi pokazali svetu, da bi le ohranili njihovo deviškost. Toda to je proti človekovi prvinski naravi: kar mu zbuja zanos, mora podeliti.

Kaj je posebnost prav te jame, ko pa so jih pri nas odkrili na stotine in še jih odkrivajo? Najprej zagotovo lega na višini, v visokogorskem krasu 1008 metrov nad morjem. Nato helektiti in kristalne tvorbe – ne kapniki ne kristali – oziroma tako kapniki kot kristali, ki so tu nekak­šen jamski prestiž, ob stalaktitih in stalagmitih. Kristali, povesta vodnika, so speleologe zbegali: ve se, da so nastali že pred jamo in da jih je ta le razkrila. Skalna izvotlenost je zapis o odraščanju planeta, ki ga ni tako preprosto dešifrirati; Zemljino sekundo nazaj, pred 100 tisoč leti, in dve sekundi nazaj, pred 400 tisoč leti, sta bili zadnji poledenitvi. Jame so vaba za znanstvenike, raziskovanje se nikoli ne konča in to je za jamarja nekaj najlepšega, razmišlja Toni.

Nevidne živali in »mišje luknjice«

Prav tekoče poteka pot, pod vtisom, da je jama sama poskrbela za prihod dvonožca – v resnici so seveda jamarji pomagali, a kot poudarita Toni in Jure, so se trudili ne posegati preveč: tu pa tam je vrv za pomoč rokam, ponekod vklesana stopnica ali dodan kamen za pomoč nogam. Dodatno si pot, stene in strop osvet­ljujemo s svetilkami na čeladah. Na prvi pogled hladno, vlažno in temno okolje brez rastlin je v resnici živ habitat. V skalnih razpokah, skrito očem, je življenje: dve vrsti netopirjev, mali in veliki podkovnjak, ki prezimujeta v jami, poleti pa se selita in lovita mrčes, pražival jamska mokrica, jamski hrošč, jamska kobilica, ki je sposobna živeti tudi zunaj, ter jamski pajek. Posebnost je stonoga, endemit Bohinjskega kota.

Ponos domačih jamarjev so škrap­lje, artefakti v obliki podolgovatih žlebov, nekakšen negativ kapnika. Tudi ponvice, »jamske terme«, kot pravijo prodnikom podobnim kamnom, v katerih se je znašel kamenček, ki ga brez konca in kraja, s presledkom nekaj sekund, obrača teža kaplje s stropa in počasi dolbe ter ustvarja okroglo obliko. Na poti v Dvorano podob se občudujoče zadržimo ob stalagmitu, pritlikavcu z »biserom«. Kaplja, ki ga zavrti, pa ni prav na sekundo točna, včasih se malo obira, včasih je kapljica, drugič kaplja, ki se razprši v več drobnih, ki ustvarjajo iz kapnika možgansko tvorbo; naključje, ki ima možnost, da se zgodi morda le ena proti milijardi. Čudne tvorbe so na vsakem koraku: dimniškim oblikam rečejo mišje luk­njice. Nad njimi bi utegnila biti nova dvorana, opozorita. Morda nekoč …

Jamarji so plezalci, avanturisti in raziskovalci; poznajo vsak kapnik in ga tudi poimenujejo. Poimenovanje ni le stvar čustvene navezanosti, ampak ima zelo praktičen smisel: imena so oporne točke, so zemljevid in orientacija na poti skozi podzemne oboke, kapniki so smerokazi skozi labirinte.

Kot brokoli, kot letnice

»Poslušajte!« Toni pobere kamen in ga zaluča. Dno brezna se ne vidi; za 30 metrov potrebuje zvok nekaj sekund. V to tukaj največjo globino so se prvič podali pred skoraj dvajsetimi leti, po ekspediciji pa so ostale v skalo vpete vrvi, ki so rezervirane le za jamarje, seveda v spremstvu domačih jamarjev. Preplezati globel je bil velik uspeh. Že to, da so prišli na nasprotno stran, na nekakšno polico nad breznom, je bila nagrada. Prvič so ugledali nenavadne oblike, kalcitne kristale, zraščene na stalaktitih – spominjajo na kitajski brokoli – piramidalne sestavljanke, ponav­ljajočih se plezajočih form. Očitno je voda oblikovala prostor, ko se je umaknila, pa so rasli kapniki, ki jih je spet pozneje zalila voda, povzema Toni domneve proučevalcev. Vse kamnite umetnine, kiparske, reliefne in slikarske, so delo svetlobe in senc ter zornega kota opazovalca.

Rast kapnikov je odvisna od temperature ter vlage in kisline v vodi, ki topi apnenec; v povprečju kapnik zraste za 15 stotink milimetra na leto, od 10 do 100 let bi potreboval za centimeter. Njegov prerez, ogledamo si enega izmed odlomljenih, spominja na drevesno deblo: ima letnice, ki povedo nekaj o starosti in rasti ter kemični sestavi. V preteklosti je bilo odlomov preveč. Stoletje stara onesnaženost se kaže tudi z okamnelim prahom in posledicami bakel, ki je kot črnina na svetlejši skalni površini in je ne moreš odstraniti s cunjo za prah.

Okamneli vzporedni svet

Dvorana podob ima 10 metrov višine, 15 metrov dolžine in 20 širine. Kapniki so tu občutno večji, lepši, barvitejši, a na žalost tudi tu izropani. Dvorana podob je kot okamneli predpotopni živalski vrt. Dinozaver, žirafa, krokodil, kokoške, lev … in prisotnost človeške podobe, ena je Kosobrin, druga človekova glava. Ni kaj, oblik ni težko definirati, imena niso le plod abstraktne domišljije, svetloba omogoči predstavo s »konsenzom«.

Toni odkrije kos lesa in pod njim jamske mokrice, kot rižek velike vodne rakce, ki jim je les vir hrane. Ti svoje mladičke toliko časa prenašajo na hrbtu, dokler se niso sposobni preživeti sami.

Tudi jamskega hroščka, za katerega so mislili, da je le v jamah v okolici Celja, so našli tu, ima pa nenavadno ime, po Hitlerju, Anophthalmus hitleri ali hitlerjev brezokec, ima zakrnele oči. Okoli njega se je spletla cela zgodba s politično konotacijo, o kateri pa na tem mestu ne bomo razpravljali. Je pa bitjece zaradi imena, kakršnega ne nosi nobena žival ali rastlina, postalo skoraj ogroženo.

Tu so tudi balvani, nastali tako, da se je zgornja etaža spustila v spod­njo. Nemogoče si je predstav­ljati tektoniko v živo, niti s pomoč­jo filma ne, ob tej misli pa Toni pripomni, da je človek ob današnjem potresu v taki jami izjemno varen; ta se namreč giba enakomerno, vse izvotleno telo hkrati sledi vibracijam. Nato zaigra Pesem globin; zvok izzove, ko potolče po zavesastih kapnikih, tudi po meter in več dolgih listnatih tvorbah. Na sumu ga imam, po ukrivljenih ustnicah, da si je ime »skladbe« izmislil ravnokar.

Največji kristali v Evropi

Nekateri kalcitni kristali so stari tudi do 10 milijonov let, torej so nastali pred jamo, in so veliki tudi do metra. Raztopina kalcita se je morda stekala v jamico in nastala v tako veliki formi, sicer so po Evropi večinoma manjši, večji so znani samo v Skandinaviji, kjer nastanejo v geo­termalnih vrelcih. Na žalost so tu potolčeni, njihova izjemna oblika je premočno vabila. Lastnik pa je presenečen kaj kmalu ostal razočaran: v okolju, kakršnega ni vajen, kristal propada.

Predzadnja jama ima skalne police, ki kažejo na različne vodne nivoje skozi zgodovino, siga se je oprijemala sten in okamnela. Tu so začeli odganjati novi kapniki, ki pa kršijo zakone fizike: kodrajo se ter rastejo v več smeri. Na tleh je sigovo blato; spolzko je, prijema se čevljev in škropi hlače. Jamarjevo pravilo je: ničesar v jamo ne prinašati niti kar koli iz nje odnašati, izjema je le blato na čevljih.

V zadnji jami, na koncu 350 met­rov dolge poti, so helektiti, za katere vemo, da nastajajo v vodi, cela množica jih je in na dosegu roke so. Polži in polžki – polžasto zaviti kapniki –, grško je helektit polž. Ena od teorij pravi, da se je kapilara v kapniku zamašila in je voda začela curljati nekje drugje, spet druga pravi, da je vzrok siga, tretja, da pomaga veter. Teh v razne smeri raščenih kapnikov je poln strop in so na dosegu roke; tako krhki, da jih lahko odlomi že dotik.

Na steno, nihče ne ve, kaj je za njo, je naslonjen hribček, star tisto prej omenjeno sekundo. Ves je iz sige, ki jo morda potiska vodna gmota. Sigov hrib otrdeva v kam­nino. Če v okrasto gmoto močno pritisnemo s prstom, se rahlo vda. Tako je tudi človek priča, kako jama ostaja živa in se nenehno spreminja.

Eva Senčar  
Foto: Mavric Pivk/Delo