Slovenske novice, Raj doma - Dušan Klenovšek: Na Bohorju je še sneg, pod drevesi pa že rumeni navadna jarica, ki je bila vse do nedavnega očem skrita, zanjo niso vedeli niti domačini.
Zahvaljujoč Senovčanom, posebno zakoncem Sonji in Vidu Budni, je danes jarica zavarovana cvetlica, območje Bohorja pa njeno prestižno rastišče v Evropi.
Bohor je spal,
Bohor je vstal,
Bohor žari…
Sicer znano partizansko pesem lahko uporabimo tudi v drugačnem kontekstu. Zima je tisti čas, ko narava tudi na Bohorju spi. Ob kopnečem snegu pa se s prvimi cvetočimi in pojočimi znanilci pomladi budi. V obdobju cvetenja jarice na nekaterih posvečenih krajih res dobesedno žarijo.
Če bi izbirali najznačilnejšo rastlino Bohorja, potem bi kljub veliki konkurenci lepih, redkih in zavarovanih cvetlic kar morali na prvo mesto postaviti navadno jarico.
Pogorje Bohorja med Podsredo in Senovim je namreč edini kraj v Sloveniji, kjer jo lahko občudujemo v naravi. Ko pod vse toplejšimi sončnimi žarki kopni snežna belina, se med zbitim listjem na gozdnih tleh pojavijo dober decimeter visoka stebelca, na vrhu katerih zažarijo zlato rumeni cvetovi.
Res je, le po en cvet na steblo, a sosednja jarica je le kakšen centimeter vstran, in tako na tisoče. Tako oči zrejo v pravo žarečo preprogo, med cvetovi ni dovolj prostora niti za otroško stopinjo. Planinska steza pod vrhom Velikega Javornika ali pa pohodniška pot med planinsko kočo in Koprivnikom vodi med stotisoči cvetov, pa na Debeli vrh, kjer so se do nedavnega skrivale pred človeškimi pogledi. Le kakšen dan pozneje jim sledijo prav tako številni navadni mali zvončki in kronice, tako da postane cvetna preproga popolna.
Navadna jarica (Eranthis hyemalis) sicer uspeva v Evropi vse od Francije do Bolgarije. Marsikje po svetu, tudi pri nas, jo sadijo po vrtovih. Sam poznam kar nekaj lokacij, kjer prerašča trate ali vrtove stanovanjskih hiš. Pri gospe Mariji Dežman v okolici Šmarjeških Toplic je že tako. Rastlino je poznal že slavni švedski naravoslovec Linne in ji podelil znanstveno ime enocvetni teloh. Pozneje se je izkazalo, da ne gre za vrsto teloha, temveč za samostojen rod. Uspeva v listnatem gozdu, le redko se ji v množici drugih rastlin posreči prehod na bližnje travnate površine.
Najprej požene kratko stebelce z enim zlato rumenim cvetom, iz katerega se razvijejo večsemenski mešičkasti plodovi. Šele po cvetenju se razvijejo pritlični, dlanasto deljeni listi. Ko se krošnje dreves ob koncu aprila nad njimi ravno dobro olistajo, se jarica že pripravlja na poletno spanje do prihodnje pomladi. Bohorske jarice so bile dolgo skrite očem javnosti, saj so včasih le redki obiskovalci v obdobju njenega cvetenja hodili tod okoli. Še med Bohorci bi pred desetletjem težko našli koga, ki bi jih poznal. Pohvaliti velja trud Senovčanov, še posebno zakoncev Sonje in Vida Budne, da so ob njeni popularizaciji dosegli začasno zavarovanje rastišča na Bohorju. Ob njegovem prenehanju pa je bila leta 2004 jarica uvrščena med zavarovane vrste.
Oznaka H pri tem pomeni, da smo zavezani varovati njen življenjski prostor. Nič težkega, le načina gospodarjenja v teh predelih ne smemo spreminjati. Rastišča navadne jarice na Bohorju so zaradi redkosti v slovenskem merilu že nekaj let tudi zavarovana kot naravne vrednote. Zlato bohorsko sonce si to vsekakor zasluži. Kakor tudi naš obisk in občudovanje. Ne bo žarel le Bohor, žareli bomo tudi mi.
Dušan Klenovšek