Večer – 7 DNI, Tema tedna, Glorija Lorenci: S preteklim letom je pri nas začela veljati evropska uredba o detergentih, s katero je prepovedana uporaba fosfatov v detergentih za pranje v gospodinjstvih.
Zdaj nas proizvajalci detergentov v reklamah nagovarjajo, naj za daljše življenje pralnega stroja uporabljamo mehčalce vode, katerih osnova so - fosfati.
Začeti se je moralo že v raju. Če se je s figovim listom, kot pravijo, začela oblačilna industrija, je pravzaprav nujno, da se je hkrati pojavilo tudi pranje oblačil. Kjer je trava, so trdovratni madeži trave. Da o jabolčnem soku sploh ne govorimo. Pranje je tako eno najstarejših hišnih opravil in na poti od davnine do nedavnega - zgodovina detergentov se je začela šele 1890. leta, ko je nemški kemik Kraft odkril milu podobne lastnosti nekaterih drugih snovi - je postalo eden največjih virov onesnaževanja naših voda. Danes vsebujejo detergenti številne aktivne kemikalije; ene raztapljajo umazanijo, druge mehčajo vodo, tretje belijo, četrte dajejo vonj, pete zavirajo nastanek pene ...
Veliki "grešniki" v sredstvih za pranje perila so fosfati. Od sredine preteklega leta tudi pri nas velja evropska uredba o detergentih, s katero je prepovedana uporaba fosfatov in drugih fosforjevih spojin v detergentih za pranje v gospodinjstvih, še tri leta pa bo treba počakati, da bodo prepovedani tudi v sredstvih za strojno pomivanje posode. Kompromisni odlog je bil sprejet zato, ker za prepoved slednjih ni bila opravljena "ocena socialnih in ekonomskih posledic". Kompromis je seveda tudi to, da prepoved fosfatov v detergentih velja le za gospodinjstva in ne za industrijo.
"Da pralni stroj bo dlje živel, dodaj ..."
Nova uredba kljub temu pomeni napredek pri varovanju okolja pri nas, še posebno ker Slovenija doslej sploh ni imela nikakršnega predpisa, ki bi omejeval vsebnost fosfatov v detergentih, mnoge razvite evropske države pa so jih že pred leti najprej omejile in potem prepovedale. Fosfati, ki z odpadnimi vodami pridejo v reke, jezera, ribnike, morja, tam povzročajo presežek hranilnih snovi, zaradi katerih se namnožijo alge, njihov razrast pa pomeni odmiranje drugih vodnih organizmov, ki jim alge odvzemajo kisik in svetlobo. Pojav imenujemo evtrofikacija. Nemci so se tega problema lotili že zdavnaj - pred več kot tridesetimi leti. V Švici, na primer, je prepoved uporabe fosfatov v pralnih sredstvih stara celih 28 let. Evropska komisija je leta 2007 predstavila študijo posledic uporabe detergentov v tedanjih 25 članicah EU. Iz študije izhaja, da članice vsako leto "poskrbijo" za 100.000 ton fosforja iz detergentov, te neznanske količine večinoma končajo v rekah, jezerih in morjih. Iz študije izhaja, da samo en kilogram fosforja omogoča rast 500 kilogramov alg, posledica tega pa so lahko mrtve cone, v katerih ni več rib, rastlin ali kakršnegakoli vodnega življenja razen anaerobnih mikrobov.
Monitoringi površinskih voda pri nas kažejo, da je v naših rekah vsebnost fosfatov višja od evropskega povprečja, beremo na straneh Urada RS za kemikalije, še slabša situacija je pri stoječih vodah. Se nam z novo uredbo torej obeta pomemben napredek pri varovanju okolja? Ali pa znajo proizvajalci detergentov uredbo prelisičiti? Znajo, seveda, pri tem pa velja stara resnica, da si je lisica svoj sloves zvitorepke pridelala predvsem zaradi lahkovernosti kokoši. V tem primeru - neumnosti potrošnikov. O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Borisom Komparejem, rednim profesorjem na oddelku za okoljsko gradbeništvo na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. …
Fosfati in cvetenje vode
Zakaj fosfati tako pustošijo po vodnem ekosistemu? Včasih so bila pralna sredstva enostavno narejena iz luga in maščobe, toda ta mila so imela zaradi visoke bazičnosti pomanjkljivosti: bila so preveč agresivna za tkanine in kožo. Treba je bilo narediti detergent, ki bi bil čim bližje nevtralnemu območju. Vemo, da se merilo za kislost ali alkalnost raztopine imenuje pH. Raztopine s pH, manjšim od 7, so kisle, pri 7 nevtralne in nad 7 bazične.
"Detergent, ki je blizu nevtralnemu območju, pa izgublja učinkovitost pri odstranjevanju umazanije in predvsem mikroorganizmov. Slednje najlažje uničiš, če jih pošlješ v okolje, ki je zanje neprijazno. Ali v kislo ali v bazično. Bolj ko je nevtralno, manj so detergenti učinkoviti. Po drugi strani pa mora biti detergent tak, da prodre v globino materiala, tekstila, kjer raztopi in odstrani nečistočo. Skozi zgodovino izdelave detergentov je bilo veliko iskanja, katere kemijske spojine prodrejo do nečistoč in pri tem ne poškodujejo tekstila. Pokazalo se je, da so polifosfati še najbolj benigni, kar zadeva tekstil. Na žalost pa so tudi gnojilo. Ko pridejo v površinske vode, omogočijo hitro razmnoževanje fitoplanktona, alg, ki lahko celo prerastejo površino vodnega telesa. V poljudnem jeziku govorimo o cvetenju vode. Fosfati so tisti ključni element, ki je algam manjkal za rast, tudi če so imele na voljo dovolj drugih hranilnih snovi, dovolj svetlobe in pravo temperaturo. Brez fosfatov se ne bi mogle razmnoževati, fosfati to omogočijo."
Nadvse poučno je bilo ta proces spremljati v Blejskem jezeru. Koncentracija hranil je s povečevanjem intenzivnega kmetijstva, neurejeno kanalizacijo in širjenjem turizma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja strahovito narasla in jezero je zaživelo v povsem spremenjenem ritmu. Pojavile so se nove vrste alg, značilne za močno evtrofikacijo, in hkrati nevarne za okolje. Če je Blejsko jezero pozimi zaledenelo, pravi Boris Kompare, potem tam nekje marca, aprila, ko se led stali in voda segreje, nastopi cvetenje. Če jezero ne zaledeni, se cvetenje lahko pojavi še prej. Fosfati prihajajo v jezero s padavinami, ki izpirajo kmetijske površine, z dotoki odpadnih vod, tudi dež in veter prinašata mikrokoncentracije fosforjevih spojin (denimo cvetni prah), in ko je dovolj sončne svetlobe in se dvignejo temperature, se planktonske alge zaradi škodljivega preobilja razrastejo v nekaj dneh.
Takrat je jezero zelenkasto, zelenorumeno zaradi modrozelenih cepljivk ali pa rdečkasto, ko se razrastejo rdeče cianobakterije, ki lahko kopalcem tudi povzročajo zdravstvene težave.
Področja brez življenja
"A največja škoda se pojavi šele potem," razlaga Boris Kompare. "Za turizem je seveda najbolj moteče to, da cvetenje odvrača turiste in nastajajo finančne izgube. Prava izguba v ekosistemu pa se pokaže takrat, ko alge odmrejo, potonejo in začnejo razpadati, pri tem procesu pa se porablja kisik, ki ga je v vodi omejena količina. Ko pride do pomanjkanja kisika, do anoksije, nastopi gnitje. Vse življenjske oblike, ki so z dihanjem vezane na raztopljeni kisik, so prisiljene, da se umaknejo - najprej salmonidne vrste rib, kot so na primer postrvi in lipan, kasneje ciprinidne, denimo krapi, ki so manj občutljive. Mnogi organizmi, ki so priraščeni na tla ali živijo na dnu - kot školjke, na primer - se ne morejo umakniti in poginejo. Zelo občutljive za pomanjkanje kisika so tudi ribje ikre in mladice. Odmiranje organizmov še pospeši evtrofikacijo in to se v omejenem obsegu dogaja praktično v vseh naših jezerih, ribnikih in tudi v morju. Slednjič se tam začnejo še anaeorobni procesi, t. i. gnitje, produkti gnitja pa so, kot vemo, večinoma strupeni."
Najenostavnejši produkt gnitja, pravi naš sogovornik, je H2S, vodikov sulfid, ki je strupen plin, najbolj znan kot vonj gnilih jajc, poljudno imenovan tudi "kanalizacijski plin", in je značilen za okolja, ki so prikrajšana s kisikom. "Večina produktov gnitja je strupenih in lahko prehajajo tudi v višje sfere vode, kjer uničujejo življenje in so nevarni tudi za ljudi. Nastajajo obširna mrtva področja, kjer ni več življenja."
Cvetenje morja ne povzroča škode le v turizmu, ampak je tudi velik okoljski problem.
Čistilne naprave in nevednost
Ko je Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani v osemdesetih, devetdesetih letih prejšnjega stoletja analizirala bilanco fosfatov v naših površinskih vodah, se je izkazovalo, da je približno polovica fosfatov v vode prišla iz komunalnih odpadnih vod, polovica pa iz kmetijstva. Od takrat je bilo postavljenih kar nekaj čistilnih naprav odpadnih voda za naselja in industrijo, še posebno ob sprejemanju Slovenije v EU, saj je slednja od nas to zahtevala. Pri tem ni šlo samo za naš nacionalni interes, ampak za dejstvo, da se naše reke izlivajo v Jadransko in Črno morje, obe pa sta zelo občutljivi za evtrofikacijo. To pomeni, da je treba čistilne naprave (nad)graditi s tretjo stopnjo čiščenja, ker šele ta omogoča odstranjevanje fosforja in dušika. Slovenija je pri vstopu v EU dobila odlog in se tako s sprejetjem evropske vodne direktive zavezala, da bo do konca leta 2017 uredila kanalizacijski sistem in čiščenje voda. Do tega datuma bo moralo biti vsako slovensko gospodinjstvo priključeno na javni kanalizacijski sistem s čistilno napravo, na redkeje naseljenih območjih pa morajo lastniki objektov sami poskrbeti za namestitev malih čistilnih naprav ali pa nepretočnih greznic.
"Približno tretjina gospodinjstev še ni priključena, kot strokovnjak pa menim, da nam lahko uspe ujeti rok. Kar nas tepe, je ta značilna slovenska razpršena gradnja, zaradi katere morajo številni lastniki individualnih hiš sedaj sami poskrbeti za čistilno napravo. Sem pa rahlo razočaran, ker nobena državna institucija ljudem jasno ne razloži, kakšne naprave potrebujejo, kdo so priznani proizvajalci, ki izpolnjujejo vse pogoje in opravljajo tudi redne servise. Pa imamo brez števila uradov in zbornic, ki bi to morali storiti. Ljudje so nevedni in kupujejo vse mogoče. Kaj mi pomaga najboljši avto, če pri nas ni servisa zanj! Na to je treba misliti, ko se kupujejo in nameščajo čistilne naprave."
Pa nekaj zdrave potrošniške pameti je treba imeti. Blažev žegen je, če se silno trudimo, da bi prišli do hrane, ki ni obdelana s kemijo, doma pa velikodušno zlivamo čistila po stanovanju in "za vsak primer" vsujemo dvojno količino detergenta v pralni stroj, ne da bi pomislili, kakšna nevarnost tiči v dišeči čistoči.
Glorija Lorenci
> Več v tiskani izdaji 7 DNI.