Kar se tiče Slovenije / Kar se tiče arbitražnega sporazuma / da se nas ta referendum ne tiče / ... Kaj se je o: »to se mene tiče, to mene zadeva«, pisalo v Planinskem vestniku že pred ... v Antibarbarusu
Antibarbarus
»Kar se tiče opozicije, bo lahko prirejala konference«; tako se vsesplošno piše in se je pisalo tudi leta 1935, ko smo 21. avgusta ta stavek čitali v »Slovencu« takole: »Kar tiče opozicijo ... «, torej glagol »tičem tikati« v pomenu »zadevati« brez »se«.
Sem od leta 1933 sem postal pozoren, da se pred vsem v člankih, ki se tičejo zunanje in splošne politike, pričenja v »Slovencu« rabiti naš priljubljeni »se tiče« s samim glagolom »tiče«; in dotični pisatelj člankov - po vsej priliki eden in isti - veže svoj »tiče« s tožilnikom (kakor zgoraj: »tiče opozicijo«), pa tudi z rodilnikom na isti način, kakor mi običajniki svoj »se tiče« (se tiče opozicije). Dosleden si glede tega sklona pisatelj pri svojem »tiče« ni; zdi se mi pa, da se je prvotno nagibal k tožilniku, a vzporedno in pozneje je pač vplival nanj, nemara preko korektorja, naš in vseh drugih »se tiče«, ki se, kakor glagoli dotikanja (dotaknem se česa) veže z rodilnikom.
Zanimivo je zasledovati pojavljanje te samosvoje besedne rabe, kolikor sem si jo zapisoval. Kot prvi primer sem si zabeležil: »Kar tiče francoski načrt« (Slov., 20. dec. 1933). Nadalje: »Zahteve, ki tičejo narodni ponos« in »Kar tiče splošnega položaja«, enkrat tožilnik, drugikrat rodilnik, oboje v uvodniku (Slov., 7. febr. 1934); v isti številki v drugem članku: »Kar se tiče tukaj omenjenega«, a v tretjem sestavku zopet: »Kar tiče kostanja« - v eni številki vse možnosti! V štev. z dne 22. febr. 1934 dvoje: ) ... imamo pogoje, ki tičejo Heimwehrll«, pa »Kar se tiče opozicije«. Dne 6. marca 1934 v nekem poročilu enotno štirikrat sam »tiče«, pa z rodilnikom: »Kar tiče ljudskega štetja, ... učnega načrta, ... učnih načrtov sploh, ... Belgrada ... « Zopet s tožilnikom: »delo tiče vso železniško službo (28. jun. 1934), prihodnjič (23. avg. 1934) z rodilnikom: »Kar tiče Velike Britanije ... , odnosov z Nemčijo«, » ... preosnova tiče inozemcev« (25. okt. 1934). Menda drug sotrudnik pa piše (3. sept. 1935) po naše: »Kar se tiče Italije«, a v isti številki politični urednik: ) ... ostanki tičejo razdelitve kolonij«; prav tako kot uvodničar: »Kar tiče države« (24. nov. 1935); pač druga roka pa: »Angleške politike se tiče« (4. dec. 1935). Pomešano: 7. marca 1936 kopica samih »tiče«, med njimi vendar eden »se tiče«; 10. marca 1936 v uvodniku: » ... kar tiče jamstev«, na isti strani v drugem sestavku: » ... se tiče obiska«. Ista neurejenost do najnovejšega časa: »Interpelacija je tikala knjige … poslanika Šebe« (8. febr. 1937), pa: » ... se ne sme tikati Španije« (20. jan. 1937) in zopet: »kar tiče nauka, jo (!), namreč cerkev, noče nihče poslušati« (11. aprila 1937). - Razen v »Slovencu« sem zapisal enkrat v »Sloveniji« (3. avg. 1934) táko rabo: »Vsako vprašanje, ki nas tiče, naj se in se bo rešilo doma«.
Ta licentia scriptoris je ostala osamljena; ni potrebna in se očitno sama sebe prav ne zaveda, prinesla je sama v sebe zmedo. V pomenu : »koga zadevati« (»betreffen«) pozna slovenščina od starih časov sem res glagol »tičem-tikati« le s tožilnikom, ki ga čitamo tudi v Pravopisu z označbo: »kar mene tiče = kar se mene tiče«; Pleteršnik navaja Trubarja: »Kar pak našo potrebo tiče« in Dalmatina: »Kar sv. zakon tiče«. Wolf-Cigale (1860) pod: »betreffen« še pravi: »To mene tiče, zadeva, to name leti, bije«, Bartel pa prevaja: »esbetrifft mich«
sama s : »to se mene tiče, to mene zadeva«. V Novicah 1847, 35 sem še zapazil: »Kar .... umetelnost v tiče«. Polagoma in zdaj se je glagol tikati spojil z (do)tikanjem in je privzel mediaini znak: »se«glagolov dotikanja; »tiče se« je zdaj in davno enotna pisava. Ne trdim pa, da je izraz ravno lep – sam: »tiče« kaj pada ni nič lepši! -ampak dosti banalen je; praznobeseden prehod je v uradnem, govorniškem, novinarskem slogu od misli do misli, prehod, ki se ga spreten stilist in jasen mislec, kakor je ravno gorenji, rajši izogiblji. »Se tiče« je postal stereotipna fraza (rabi se malodane izključno v sedanjiku), to se pravi: navajeno zlo.
Kar se tiče te fraze, se je bomo posluževali, kadar ne bomo mogli iti mimo nje, ne da bi se je dotikali.
Dr. Josip Tominšek
PV 1937