Slovenske novice - Boris Dolničar: Od četrtka v Narodni in univerzitetni knjižnici Svet kartografov preteklosti – navdih sedanjosti.
LJUBLJANA – V širši javnosti je malo znano, da Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani tudi izjemne kartografske dragocenosti, ki so sicer dostopne le ožjemu krogu strokovnjakov in raziskovalcev. Zato bo prava poslastica razstava Svet kartografov preteklosti – navdih sedanjosti, za katero sta dr. Renata Šolar, vodja Kartografske in slikovne zbirke Nuka, in mag. Jerneja Fridl, vodja oddelka Tematska kartografija na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC Sazu, izbrali najpomembnejša kartografska dela od 16. stoletja dalje, predvsem tista, ki prikazujejo območje današnje Slovenije. Tako bo v razstavni dvorani Nuka od 9. februarja do 14. marca na ogled 23 izvirnikov; od tega dvanajst kart, devet atlasov ter Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske (1689) in Hacquetova Paleontologija Kranjske (1778).
»Zemljevidi so ogledalo družbe in kulture, pripomočki za razumevanje sveta in človeka ter zgodovinski dokumenti. So ena najstarejših oblik človeške komunikacije. Predstavljajo zgodovinske spremembe in raziskujejo preteklost človeške misli. Za njihovo razumevanje moramo poznati čas, v katerem so nastali, kraje, ki jih prikazujejo, kartografe, ki so jih izrisali, in tiste, ki so jim bili namenjeni,« sta med drugim zapisali avtorici razstave, posvečene slovenskemu kulturnemu prazniku, petstoletnici rojstva slovitega flamskega geografa in kartografa Gerardusa Mercatorja (1512–1594) in prvemu evropskemu dnevu geodetov (5. marcu).
Z Noricumom prva omemba našega ozemlja
Začetki kartografije segajo v drugo stoletje našega štetja, ko je slavni astronom, matematik in geograf Klavdij Ptolemaj izdal obsežno delo Geografija, ki je stoletja vplivalo na predstave o Zemlji. Ko so ga v 15. stoletju prevedli iz grščine v latinščino, so po vzgledu Ptolemaja tudi v Evropi začeli izdajati prve atlase in množično prerisovati njegove zemljevide. Enega od teh prerisov, ki ga je kot dodatek h knjigi o delu rimskega geografa Pomponija Mele okrog 1520. izdelal profesor na dunajski univerzi Peter Freiländer, Nuk hrani kot unikatno redkost. Pri tem eden od 27 rokopisnih zemljevidov sveta vključuje rimsko provinco Noricum, v kateri je bilo tudi naše sedanje ozemlje.
Pomemben korak k popolnejšemu prikazu območij z raznovrstnimi geografskimi podatki za naselja, vodovja in hribovja ter izjemno barvitim koloriranjem je naredil nizozemski kartograf Abraham Ortelius, ki je v prvem atlasu na svetu z naslovom Prikaz sveta iz 1570 zbral najboljših 70 zemljevidov tedanjih kartografov. Povpraševanje po atlasu je bilo tolikšno, da je še isto leto izšel ponatis. Občudovali in kupovali so ga po vsej Evropi; postal je tudi obvezni del vsake kraljeve knjižnice. Nuk hrani štiri različne izdaje. Bakroreze s prikazom slovenskega ozemlja so prispevali Augustin Hirschvogel, Wolfgang Lazius, Ioannes Sambucus in Pietro Coppo.
Že omenjeni kartograf Gerardus Mercator je postavil temelje matematični kartografiji in svetovno slavo dosegel 1569 s karto sveta na 18 listih, v posebni, po njem imenovani Mercatorjevi projekciji, ki se še danes uporablja za zračno in pomorsko navigacijo. Večjo pozornost je posvetil zahodni Evropi in novemu svetu, vendar se je pri predstavitvi našega ozemlja oprl tudi na posamezne starejše vire in pri tem naredil kar nekaj napak.
Leta 1744 naša najvišja gora zapisana kot Terglou
V 17. stoletju so se poleg tujih avtorjev zemljevidov uveljavili tudi prvi slovenski kartografi, med katerimi gre poseben prostor polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju (1641–1693), ki se je zavedal pomanjkljivosti dotedanjih kartografskih prikazov, nastalih brez terenskih meritev. Ker je želel izdelati podroben zemljevid dežele Kranjske, jo je prepotoval po dolgem in počez, meril in zapisoval podatke o naravnih značilnostih, življenju prebivalcev ter upravni ureditvi posameznih pokrajin. Z izsledki terenskih meritev je izboljšal Mercatorjev zemljevid naših dežel, ga 1689 objavil tudi v svojem najpomembnejšem delu Slava vojvodine Kranjske in je bil še dolga leta osnova drugim kartografom za prikaze našega ozemlja.
Valvasorjevo kartografsko delo je imelo velik vpliv tudi na v Ljubljani rojenega župnika in cistercijana Ivana Dizmo Florjančiča, čigar Topografski zemljevid vojvodine Kranjske, sestavljen iz dvanajstih listov in narejen v merilu okrog 1 : 100.000, ki je izšel 1744, je bil najpopolnejši zemljevid dežele v tistem obdobju. Na tem zemljevidu, ki je sad avtorjevih desetletnih popisovanj in geodetskih meritev, je ime naše najvišje gore prvič zapisano v slovenščini kot Terglou. Posebnost je še veduta Ljubljane v desnem zgornjem kotu ter pod njo izrisan do takrat najnatančnejši tloris glavnega mesta s seznamom najpomembnejših objektov.
Mejo slovenskega etničnega ozemlja je prvi začrtal Peter Kozler na Zemljovidu Slovenske dežele in pokrajin 1853 ter poskušal z njim kot pravnik in politik nazorno predstaviti idejo programa Zedinjene Slovenije in z njim povezane zahteve po rabi narodnega jezika. Zaradi izrazito propagandne vsebine je bil zemljevid takoj po izidu zaplenjen z obrazložitvijo, da že z naslovom ruši zakonito zvezo avstrijskih dežel. V javnosti se je pojavil osem let pozneje ter nato znova izšel 1864 (dvakrat) in 1871. Kozlerjev zemljevid slovenskega ozemlja je bil povod za odločitev 1864 ustanovljene Slovenske matice, da izobražence, šolarje in širšo javnost opremi tudi z atlasom sveta v domačem jeziku, Atlantom. To delo je zaupala enemu najvplivnejših jezikoslovcev 19. stoletja Mateju Cigaletu, ki je poslovenil vsa pomembnejša zemljepisna imena.
Boris Dolničar