Nedelo, 19.03.06 – Mirko Kunšič: nekaterih ne spametuje ne medijska opozorila ne smrtne žrtve
Nedelo, 19, marec 2006
Kdo si upa podcenjevati snežne plazove?
Letošnja s snegom bogata zima je polna pasti za ljubitelje turnega smučanja – Žal nekaterih ne spametuje ne medijska opozorila ne smrtne žrtve
V nedeljo pred dvema tednoma smo trije kidali sneg s strehe objekta na Rudnem polju. Ob 11.39, ko je že močno snežilo, se je oglasil zvok dohodnega sporočila sms. Sporočilo je bilo kratko: plaz zasul smučarja na Viševniku (2050 metrov nadmorske višine, op. p.).
Miha Larisi je stekel v vojašnico po plazovno žolno. Z motornimi sanmi smo se odpeljali do vrha smučišča in hiteli navzgor. Tam je že bila skupina štirih, ki so iskali zasutega. Veliko previsoko, kakor se je pokazalo malo pozneje. Miha je s preklopom "iskanje" na plazovni žolni hitro ujel signal enakega aparata, ki ga je imel na sebi zasuti mladi Kranjčan. Hitro smo ga odkopali, vmes smo mu odpenjali turne smuči in ga takoj začeli oživljati. Medtem so se iz Bohinja in Radovljice na Rudno Polje odpravili še drugi gorski reševalci in z njimi zdravnik. Vendar so bili vsi naši napori zaman,« se spominja reševanja
Tomaž Perše, gorski reševalec postaje Gorske reševalne službe (GRS) Bohinj. Prav on je bil med prvimi, ki so predlani na Voglu iskali in v plazovini našli mrtvega dr.
Tomaža Vrhovca, enega največjih poznavalcev t. i. bele smrti.
Te dni velja v gorah znatna nevarnost proženja snežnih plazov. Tretja od petih stopenj evropske lestvice. Predvsem so nevarna bolj strma pobočja in mesta z napihanim snegom, večinoma na južnih in zahodnih straneh grebenov in prelazov. Dolga in s snegom obilna zima je polna pasti za ljubitelje gora in smučanja, ki se odpravljajo v sredogorje in visokogorje ter hote ali nehote pozabljajo, kako so lahko plazovi kruti in neizprosni. Pisni dokazi o tem so dostopni na spletni strani, ki spremlja trenutne razmere za turno smučanje. To je v zadnjih letih že preraslo v pravo gibanje. Nejc je za Kranjčana usodno nedeljo opisal takole:
»Na dan, ko sva z Jernejem odšla na Viševnik, je noro pihalo, bilo je megleno, videlo se ni nič, zato sva se obrnila kakšnih 10 minut hoda pred vrhom. Smučala sva kar ob najinih sledeh. Na "Plesišču" se je zgodilo. Snežni plaz, ki sva ga sprožila sama, 20 metrov širok in 100 metrov dolg, naju je odnesel, k sreči brez poškodb. Potem sva previdneje odsmučala navzdol do avta. Žal sta imela dva, ki sta štartala za nama, manj sreče ...«
Tisto nedeljo so imeli večinoma vsi neizmerno veliko sreče, tudi reševalci. Med vračanjem na Rudno Polje so opazili nekaj že sproženih plazov, ki bi z lahkoto zasuli tudi teptalec, s katerim je strojnik peljal reševalce čim bliže pogrešanemu. Poznavalci zdaj vedo, da sta planinca pri vzponu proti Viševniku v megli krenila preveč v levo in pri vzpenjanju preobremenila snežno odejo. Prerezala sta plaz in to je bilo usodno za turnega smučarja.
Le malo je ljudi, ki bi o tem lahko govorili, potem ko so jih reševalci izkopali iz snežnih grobov. Številne nesreče je v najnovejši knjigi Spomin in opomin gora opisal kamniški zdravnik in gorski reševalec dr. France Malešič. Tudi t. i. storžiške žrtve. Ko so na velikonočni ponedeljek, 29. marca 1937, šli smučarji tržiške podružnice slovenskega prosvetnega društva (SPD) na start veleslaloma pod Škarjev rob, se je sprožilo več plazov. Devet smučarjev je umrlo.
»V tržiškem koncu se nesreče s plazovi ponavljajo na obletnice. Štirideset let po storžiškem plazu je tisti z Begunjščice 11. januarja zajel skupino dijakov in vzgojiteljev šolskega centra Iskre. V plazovini so umrli profesor in pet dijakov. Midva s prijateljem Marčijem sva 30. novembra leta 1987 šla iz Podljubelja s turnimi smučmi proti t. i. križu pod Velikim vrhom. Kupil sem si nove čevlje in jih šel preizkusit. Takrat še ni bilo plazovne žolne. Ta je pozneje postala sestavni del moje turnosmučarske opreme. Prišla sva do čeri pod stenami. Prijatelju sem rekel, da bom prvi prečil pobočje do bližnjih smrek, od koder bi lahko varno odsmučala do Kofc. Pogledal sem navzgor in si rekel, madonca, koliko ga je napadalo. Po nekaj korakih s smučmi je samo počilo. Od takrat do trenutka, ko so me odkopali, je praznina v spominu. Povedali so mi, da sem ležal i vznak. Z zlomljeno nogo ujet za deblo smreke. V plazovini sem bil približno eno uro. Pravljično se je pokril cel niz okoliščin, da sem še vedno živ. Marci Štamcar me je najprej poskušal sam najti. To mu ni uspelo, označil je mesto, kjer me je nazadnje videl, in odhitel do oskrbnika koče Vinka Švaba, ta pa je v dolino poslal sla s sporočilom, kaj in kje se je zgodilo,« je osvežil spomine na preživetje v plazu gorski reševalec postaje GRS Tržič Marjan Gros – Torta.
Odločilno vlogo je takrat odigral Janez Kavar, zdaj brigadir, ki dela v Bruslju. »Pri uspešnem reševanju sta se združila sreča in znanje. Srečno naključje je bilo, da sem bil z lavinskim psom Iborjem tistega dne že zgodaj na Kofcah, samo dvajset minut od kraja nesreče. Ibor, takrat šele z izpitom A za lavinske pse GRS, je Marjana zavohal v osmih minutah. Znanje so pokazali reševalci postaje GRS, na kraj nesreče so iz Tržiča prispeli prej kot v uri, in to brez helikopterja! Bogato se nam je obrestovalo znanje o ukrepanju ob nesrečah v snežnih plazovih, ki smo ga na postaji GRS Tržič vztrajno obnavljali skoraj do drila,« je prepričan Janez Kavar. Marjan, ki je doživel drugo rojstvo, je čez nekaj mesecev z opornicami odšel na Kofce. Pogledat, kje se je vse skupaj zgodilo.
»Leta 1992, ko smo imeli na območju Zelenice veliko vajo reševanja iz plazov, sem se kot prostovoljec dal zakopati v t. i. snežni grob. Da bi se dokončno znebil strahu, saj verjamem v reševalce, jim zaupam, tako kot sem jih takrat, ko se je zgodilo zares,« dodaja Gros. Tudi njegov kolega v postaji, alpinist Primožič, ima nov rojstni dan. Pri vzponu čez severno steno Storžiča ga je leta 1997 presenetil plaz in ga živega odložil nekaj sto metrov niže.
Oba sta se vrnila na turnosmučarska pota. Spremljata aktualno dogajanje in se čudita, kako nekateri, kljub opozorilom pred nevarnostmi plazov, izzivajo. Če veljajo prepovedi, jih je preprosto treba upoštevati, saj moči in nepredvidljivosti snežnih plazov ni mogoče opisati. Krivo je prav tako pomanjkljivo ozaveščanje turnih smučarjev in njihovo znanje o nevarnostih. Dokaj brezbrižno se do tega problema vedejo tudi država in občine. Nekdanje komisije za varstvo pred snežnimi plazovi so v večini zamrle, celo v ogroženih občinah, med katere sodi tudi tržiška. Te dni je bil gorski vodnik in gorski reševalec Klemen Gričar s turnimi smučmi na Vršiču. V dolino je prinesel niz fotografij in spoznanje, da tako velikih plazov na gorenjski strani Vršiča še ni videl. Kaj bo šele, ko se bo otoplilo in se bodo gore otresale snega?
Viševnik (2050 m) je v zimskem času najlaže dostopen slovenski dvatisočak in priljubljeni cilj turnih smučarjev. Čeprav je na njem nedavno umrl mlad Kranjčan, so nekateri kljub nevarnosti proženja plazov že tri dni po tragediji spet rinili nanj.
Mirko Kunšič