ŠPO Rašica - Lidija Kolonič: Ker je bil letošnji dopust sila pozen, je bilo treba poiskati še vedno dovolj toplo destinacijo, ki pa ne bi bila
... preveč oddaljena, saj se od štirinajstih dni, dveh ne izplača zabiti na letalu.
Fino je, ker se v dveh urah leta Evropo pusti precej zadaj in se s sprehodom čez most v Istanbulu, stopi na drugo celino. Malo manj fino pa je, ker se tudi ta dežela na vse kriplje trudi stopiti v EU in postati še ena od nas. Pa ne zato, ker Turki ne bi bili dovolj dobri, pač pa zato, ker postajamo vse bolj podobni eni drugim.
Celotna objava na Športnoplezalni odsek Rašica >>>
/.../ Z Gregatom sva letela v Istambul, od tam pa jo mahnila proti obali, izležavala na Mediteranu, ki je imel še vedno svojih 25 stopinj ter toplo turkizno morje brez turistov oz. teh le v sledeh. Ker sva pred odhodom preverila, ali ne bi vseeno vlekla s seboj še plezalne torbe, je potem, ko sva našla članek Caca Langerholca, padla odločitev in je šla torba z nama.
V Turčiji se pleza in sploh ne slabo!
Tako sva po prihodu v Antalyo poklicala v Geyikbayiri, kemp Climbers Garden (www.climbersgarden.com) in dobila vse potrebne informacije kako priti do njih. V mestu naju je pobral transfer za 25 EUR in naju odložil pred vrati kempa. Šofer je povedal, da je plezalcev toliko, da jim tovrsten prevoz dobro nosi, čeprav jih gre običajno iskat kar na antalysko letališče (za 45 EUR). Že ob poti se je videlo nekaj sten ob katerih sva midva sicer samo vzdihovala, ker so smeri čisto preveč zahtevne, vendar sva vedela, da obstajajo tudi smeri za začetnike, oz. večne začetnike.
V kempu naju je pričakala simpatična lastnica, nama razložila vse kar sva želela vedeti, rentala šotor, saj so bili vsi bungalovi zasedeni, in tudi povedala v katero steno naj greva iskat svojo srečo. Sva pa morala, kljub začetku novembra, počakati vsaj še nekaj ur, da se temperatura spusti s 30 stopinj na nekaj bolj humanega. Tako sva raziskala najin kemp ter sosednjega Jo-Si-To-ja (www.josito.de), ki je bil prav tako nabasan.
Najina gostiteljica je povedala, da Slovenci na ta konec pridno prihajajo in da je zadeva vse bolj znana. Sama je Nizozemka, plezalka, ki je sem prišla pred 10 leti, kupila zemljo, postavila kemp in nikoli odšla. V veselje mnogih. Njen kemp deluje kot mala komuna, kjer se ljudje največ srečujejo zvečer v jedilnici in si potem pripovedujejo o plezalnih uspehih, pijejo vino in brejo. Kemp ima kuhinjo, ki je na razpolago gostom, plačati je treba nekaj eurov za plin, vodo, hladilnik in potem je na voljo vse. Najbližja trgovina je v 5 km oddaljeni vasi do katere prideš z avtoštopom, kar sploh ni noben problem. Ker sva bila v kempu le dva dni, nisva tovorila hrane, pač pa sva štopala v vas in dobiti prevoz v natanko petih minutah. Poleg tovrstnega prevoza, dvakrat dnevno vozi do vasi in vse do Antalye tudi dolmush-minibus, ki ustavi ob vhodu v kemp in te tam tudi odloži.
Drugače ima kemp pitno vodo, vzorno čiste sanitarije, pralni in sušilni stroj, ki očitno mnogim pride še kako prav, saj sva govorila s kar nekaj plezalci, ki v kempu ostajajo tudi po več mesecev. Prav tako lastnica včasih skuha večerjo, najbolj žejnim proda čudovito mrzli Efes, drugo mehurčkasto pijačo ter postreže z domačim kosom pite. Če pa pridete ob pravem letnem času, si celo brez problema odtrgate z drevesa granatno jabolko ali kaki. Skratka, idila za umret.
Aha, plezanje vas zanima?!
Območje Geyikbayiri ima zaenkrat 32 sektorjev in po informacijah v vodničku 496 smeri. Bo pa treba tudi ta vodniček počasi ponatisniti, saj imajo že sedaj na posebnem listu seznam vsaj 40 novih smerc.
Ocene smeri bodo najbolj zadovoljile tiste, ki plezajo ocene od 6a do 7c, nekaj smeri je tudi dvorastežajnih, dovolj je platastih in še več lepo obdarjenih z grifi in stopi. Sem pa govorila z nekimi Nemci, ki so potrdili, da se tudi njim zdi, da bi smeri mirno ocenili tudi z eno oceno višje. Skala je apnenčasta in res dobro drži, včasih tudi malo ostra, polna kapnikov, streh in tistih drugih zadev kamor midva še vstopiti nisva mogla.
Vodniček se lahko kupi za 18 EUR v kempu (lahko ga posodim tudi jaz).
Ker je bilo noro vroče in človek takrat sanja le o tem kako bi se vrgel v morje, si je v Turčiji možno uresničiti tudi take sanje. Enostavno se odpelje do plaže Akyalar kar sva storila tudi midva. ...
Kakšna pa je plaža, kažejo slike spodaj in v enem hipu sva mislila, da sva na koncu sveta in da ni lepšega kraja. No ja, malo za nama so prišli še drugi osvežitve in plezanja željni turisti.
Na plaži je 17 smeri, najtežja ocena pa je 7a+, ampak saj življenje ni samo plezanje, a ne. ...
Lidija Kolonič