Trije tedni južno od ekvatorja. Trije načini potovanja, trije prijatelji. En Peru.
Kjer odnehajo Američani
Se je svet zmanjšal? Ne, le avioni so danes boljši in hitrejši, za dolar se iz Peruja po telefonu pogovarjaš z domovino več kot pet minut, in internet premorejo celo v vaseh, kjer je treba za elektriko “zakurblati” agregat. Kljub nostalgičnim spominom na lepe stare čase nam je svet danes bolj dosegljiv kot nekoč. A čas – ne denar - je tista valuta, ki v nekoliko ponorelem svetu najbolj stalno in zanesljivo pridobiva na vrednosti. Tudi prosti čas…. Kaj lahko doživiš v treh tednih? Veliko, z malo sreče celo preveč, da bi “prebavil” vse sproti, naenkrat. Nič zato, vse je shranjeno v spominu, pa na posnetkih in do naslednjega poletja je še daleč…
Začetek
Kaj je še posebej pomembno, ko se odpravljaš na poletno pot na drugi konec sveta? Potni list, letalska vozovnica, nekaj denarja… vsekakor, brez tega ne gre. Kaj pa ekipa? Seveda, le kako naj bi se imel dobro, če družba ni prava… Z Miho in Brančem smo imeli občtek, da bomo usklajen trio že na letalu za Limo, ko smo bili soglasni, da je špansko rdeče vino najboljši del postrežbe. Pa tudi pozneje smo se kar dobro ujeli pri vseh pomembnih odločitvah…
A pojdimo po vrsti. Ker perujska prestolnica Lima ni kraj po našem okusu, smo se z letališča odpeljali na prvi na nočni avtobus za hribe, za Huaraz, in zjutraj že dihali razredčeni, a mnogo čistejši zrak v gostoljubnem mestu, ki leži tri tisoč metrov visoko pod osrednjo verigo Andov. Zares sopihali pa smo šele naslednjega dne, ko smo se z najetimi gorskimi kolesi in dokaj rejenimi nahrbtniki zaprašili v bregove Cordillere Negre, zlatim rudnikom nasproti. Izkušnje pravijo, da je aklimatizacija manj neprijetna, če hkrati raziskuješ nekaj neznanega, in mi smo si nameravali pobliže ogledati dnevni kop zlate rude, enega največjih na svetu. Poseg v naravo, ki spreminja videz pokrajine, če ne celo zemljevidov… A ko smo po dobrem višinskem kilometru vrtenja pedalov v breg končno dosegli položnejšo planoto, so nas na cestni zapornici prijazno odslovili, češ da od tam naprej ni prehoda za radovedneže, turiste in podobno rajo, ki se brez pametnejšega dela klati po obronkih Andov. Eh, pa kaj, briga nas zlato… Obrnili smo, takoj za ovinkom zavili v sončne travnike nad potjo in si pod slikovitim bolvanom postavili šotor. Razgled je bil veličasten: skoraj cela Bela veriga se je odpirala pred nami kot na dlani, pet in šest tisočaki na obzorju od severa do juga... Zvečer smo dobili obisk soseda Indijanca, ki se je pojavil iz preproste slamnate koče na bližnjem obronku. “Življenje je težko,” se je razgovoril, “…letos je suša, ni hrane za krave, ovce, vstajam ob štirih, da lahko ženem na oddaljeno pašo…” Res, vsak ima svoje probleme in mi smo vsaj del naših pustili kar doma, na severni polobli. A tudi pastir se je naslednjega jutra ob osmih, ko smo se odpravili nazaj v dolino še vedno grel na toplem andskem soncu pred svojo čumnato….
V beli verigi
Lahko bi rekli, da smo začeli dobro: večje utrujenosti po začetni kolesarski preizkušnji ni bilo, driske, ki pogosto spremlja eksotična doživetja v teh krajih tudi ne, in že naslednji dan smo naredili korak naprej: sprehodili smo do jezera Churup pod istoimenskim vrhom v bližini Huaraza. Pot do slikovitega jezera na kakih 4500 metrih se sicer vzpenja skoraj brez prestanka, a hoja ni zahtevna. Uživali smo tudi v sestopu med vasicami, kjer je ostal še marsikateri kamniti zid iz inkovskih časov. Novejšega nastanka pa so vaška nogometna igrišča, kjer močnejša brca v out pomeni prekinitev tekme: po žogo je treba namreč globoko v dolino. Nekaj podobnega sem videl že v Nepalu, kjer so nekatera takšna igrišča raje prekvalificirali v terene za odbojko….
Počasi se pripravljamo za prvo resnejšo akcijo, vzpon na andskega lepotca Chopicalqui. A vmes se vrine še en dogodek: prva perujska tekma v lednem plezanju. Seveda ne v Huarazu, kjer kljub višini še lahko najdeš palme, pač pa na položnem in lahko dostopnem ledeniku Pastoruri, na pet tisoč metrih. Lednik je priljubljena izletniška točka domačinov, ki se v par urah pripeljejo z obale in potem še hitreje vrnejo, zadeti od višine. No, da vidimo, kaj lahko storimo tu… A videl nisem prav dosti, saj mi je značilna “perujska” organizacija tekme mi omogočila le brezplačno raziskovanje in ogled skoraj celotnega ledenika… Povedano bolj preprosto, nisem našel prizorišča. Tekma se je medtem varno, brez preveč nadležne tuje konkurence odvijala za nekim robom. No, ostali “naši” niso razočarali in Miha se je kljub slovesu skalnega plezalca izkazal tudi v ledu: priplezal si je drugo mesto.
Chopicalqui, 6354 metrov, je ena lepših gora v Beli verigi. Vzpon nanj običajno ni preveč zahteven, a v slabih razmerah zna pokazati zobe. Letos jih je skril, kot da jih nikoli ni bilo: tako dobrih pogojev ni bilo morda že deset, petnajst let. Sonce, snežni led, spet sonce… le mraz ob prehodu iz noči v jutro je bil nekoliko bolj oster kot ponavadi. Dereze škripljejo, ko kratka slovenska kolona brez odvečnih besed grize v ledeno strmino. Kmalu srečamo navezo, ki sestopa. Pa ne že z vrha? Vsekakor ne, saj sta tipa hudo mrka, niti odzdravita ne, ko se srečamo… Kake pol ure pred nami je naš prijatelj Aritza v navezi s švicarskim parom; očitno jim gre dobro, ker jih nikakor ne uspemo dohiteti. Ko grebeni oddaljenih gora zažarijo v modri jutranji svetlobi smo že nad magično andsko mejo šestih tisočakov. Luči Huaraza počasi ugašajo,a jutranji mrak se kar nekako vsede v kotline – vleče se kot megla, ki jo preženejo šele prvi sončni žarki. Lep pogled, in medtem se kar nekako spotoma, ne da bi zares pričakovali znajdemo pod kopasto vršno glavo Chopija. Aritza in Švicarja se zadovoljni vračajo, mi pa se premraženi nastavljamo jutranjemu soncu. Še malo… in tu je vrh. Za nekatere prvi šesttisočak v Andih, za druge prvi sploh… Višinski rekordi padajo, tudi kakšna solza se skotali po mrzlih licih, napori in mučno vstajanje pretekle noči so že zgodovina. Miha kar ne verjame, da je vse to res. Vsi okoliški Andi, razen redkih izjem – izstopa predvsem rejeni sosed Huascaran, najvišji vrh Peruja - so pod nami. Lep občutek, a spet nas začenja nas zebsti in kmalu gremo dol tudi mi.
Finale
Šele po Chopiju smo si privoščili prvi pravi počitek, ki je vključeval tudi večerni obisk legendarnega El Tamba, najbolj znanega zbirališča ljubiteljev andske glasbe in plesa. Žal je folklorni program kratek, potem so na vrsti salse in drugi značilni ritmi Latinske Amerike. A ne ostanemo do konca: naš zaključek bo pogorje Cordillera Huayhuash in kot se spodobi, za finale se bo treba potruditi. Ob plezalski resnosti te gore zahtevajo tudi nekaj logističnih veščin, saj na poti ni mogoče kupiti ničesar, razen morda krompirja in mleka pri pastirjih. Vse ostalo vzameš s seboj in tovori so težki, zato je za nošnjo najbolje najeti osle. Potem je pot le še užitek. Huayhuash je vsekakor eden najlepših trekingov sveta, in zaenkrat na srečo še ne preobljuden. A na tej poti bomo le dva dni, potem zavijemo v stransko dolino pod naš pravi cilj: jugovzhodno steno Trapecia.
Izzivalno goro. ki po višini sicer ne spada med andsko elito je prvi opazil legendarni ameriški ledni plezalec
Jeff Lowe in že pred dvajsetimi leti prav po sredi stene potegnil elegantno linijo. A ne do vrha: nekoliko razrahljan od ekstremnih težav je tik nad ključnim mestom obrnil in se spustil nazaj pod steno, v poročilu pa povedal, da kaj takšnega v ledu še ni plezal. Zadnjih 250 metrov stene je tako ostalo nedotaknjenih. Šele lani so ponovno poskusili domači plezalci, a brez uspeha. Podatke smo preverili, še preden smo odpotovali v Peru. Zdaj je stena pred nami, čaka….Gremo? Gremo !
Vstajanje sredi noči je že znana zgodba in nujno zlo, ki spremlja alpinizem v visokih gorah… A zajeten previs takoj na začetku stene ni zgolj zoprna sitnost. Aj, aj, res je premalo ledu letos… Kaj zdaj, bomo kar odšli? Kar tako, zlepa, že ne... Klini zapojejo, pravzaprav bolj zahreščijo v trhlo skalo previsa. Se bo vse podrlo? Ne, kot kaže vseeno ne, a takoj zatem kot v odgovor dobim kamen med zobe… Hudič frdamani! Na srečo ni hujšega, a prvih trideset metrov previsne skale in prhkega ledu nas zadržuje in utruja do zore. Potem z občutkom velike zamude kar se da hitro drvimo navzgor po slikovitem žlebu, kjer ni večjih težav. A vemo, da nas še čakajo zgoraj… Nad položnejšim snegom sredi stene se začne zares: vse se postavi pokonci, a vsaj led je sprva naravnost odličen. Uživamo, čeprav…malo nas grize, kaj bo pod vrhom, v zadnjih metrih navpičnice. Razmajani ledeni slap ni vabljiv, še manj napihani sneg pod njim. Ne, ne drži: cepini nimajo prave opore. Gremo za rob, polička je vabljiva… Aha, tu bo nekaj: skalni kamin je sicer spet nagnjen “na ven”, se pravi čez 90 stopinj, a kljub temu… Tu izgleda bolje. Cepine za pas, dereze in rokavice dol, pa gremo… Uuu, kako se nohta, skala je mrzla kot led, a meter za metrom se pomikam gor. Šlo bo, mora iti, pot nazaj je od tu že preveč zapletena. Še gib, dva, malo igre z ravnotežjem in ko se zbašem na krušljivo poličko sem prepričan, da smo zmagali. Miha je takoj za mano, skala je res njegov element, tudi Branč spleza brez težav, le Aritza si vzame nekaj časa. Zdaj smo v nedotaknjenem, deviškem svetu…
Ko gledaš steno od spodaj, iz žabje perspektive včasih pozabiš na to, da je zgornji del videti mnogo krajši kot je v resnici. Tudi Trapecio ni bil izjema in zadnje desetine metrov so se vlekle v neskončnost, čeprav plezanje ni bilo več zares težko. Na vrhu smo se uro pred nočjo v soju zahajajočega sonca počutili nebeško. Kaj zato, če bomo čez par ur spet reveži, ko se bomo ob soju svetilk čez led in skale prebijali nazaj proti baznemu taboru: za nekaj minut smo bili carji Huayhuasha. Splačalo se je.
Pavle Kozjek
Kolesarili, hodili in plezali: Branko Ivanek, Pavle Kozjek, Miha Lampreht in Aritza Monasterio
|