Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kljub kopici obvestil

Alenka Teran Košir: ... in napotkov v slovenskih gorah vse več bizarnih prizorov

"Ozaveščanje o varnejši hoji v gore je tek na dolge proge, saj prihajajo vedno nove generacije planincev. Ne smemo reči, da so krivi oni, treba jih je samo ozavestiti. Več informacij bo o tem, bolje bo," je prepričan Matjaž Šerkezi, gorski reševalec in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije. V pogovoru za Sportal je spregovoril o prizorih v slovenskih gorah, ki ga vedno znova čudijo, nujnosti boljšega informiranja planincev iz tujine, težavah, ki jih s seboj prinašajo kronične bolezni starejših pohodnikov, in še marsičem. Tudi o klicu "planinca" s Kredarice, ki si je za prevoz v dolino zaželel helikopter, češ da se mu mudi na letališče.

 

Image
Gorski reševalci imajo to poletje spet polne roke dela. Nekatere nesreče se zgodijo, ker tveganje zanje kljub vsem pripravam in pravilni opremi vedno obstaja, so pa med njimi tudi take, ki bi se jih dalo preprečiti. Ko prebiramo poročila o pohodnikih, ki se v hribe podajajo z mini nahrbtniki, ki bolj spadajo ob rob modne piste kot v gore, v športnih copatih z ravnim podplatom, ki so primerni zgolj za ravnino, za nameček še v kopalkah in s pivom v roki, se človek vpraša, kako je mogoče, da številne akcije ozaveščanja, priporočila in medijsko poročanje do nekaterih ljudi preprosto ne prodrejo. O tem smo se pogovarjali z gorskim reševalcem Matjažem Šerkezijem, ki se s podobnimi prizori in vprašanji srečuje vsakodnevno.

 


Je v slovenskih gorah danes več bizarnih scen kot nekoč?
Da, z drugo strukturo ljudi so tudi primeri vedno bolj bizarni. Zaradi izgube stika z naravo, recimo temu bolj 'soft' načina življenja, je za ljudi vsaka stvar frustracija. Včasih so ljudje, ko so si na primer poškodovali prst, počakali v koči, ravno tako, če jim je zmanjkalo hrane in vode, medtem ko danes kličejo GRS, češ, pridite po nas. Takih seveda ne bomo hodili iskat in to je dejstvo.

Da ne govorim o tem, da nas je nekdo klical s Kredarice, naj ga pridemo iskat s helikopterjem, ker da bo zamudil letalo. Seveda smo rekli, da ne, pa je še kar vztrajal.

23. julija so gorski reševalci iz GRS Bovec na območju Polovnika reševali skupino 11 mladih iz Francije, ki so se gore lotili neprimerno opremljeni. | Foto: GRS Bovec23. julija so gorski reševalci iz GRS Bovec na območju Polovnika reševali skupino 11 mladih iz Francije, ki so se gore lotili neprimerno opremljeni. Foto: GRS Bovec

Vas po vseh teh letih v hribih še vedno kaj preseneti?
Me! Na primer to, da sem pred dnevi srečal žensko, ki je v klanec na Veliko planino porivala otroški voziček, kar sam, pa sem res zagrizen hribovec, s svojimi otroki nisem nikoli počel, niti v tem ne vidim smisla.

Preseneča me tudi, da danes kljub vsem opozorilom in preventivi nekateri uporabniki e-koles še vedno ne vedo, da je treba pri vožnji nositi čelado, da ne govorim o tem, da v hrib zmorejo, s hriba pa je drugačna zgodba. Ravno pred kratkim sem srečal dva kolesarja brez čelad, ki sta padla in si razbila glavo. Kaj sploh reči takemu človeku?

"Če na poti ne vidimo markacij, je to jasen znak, da smo zašli. Takrat je pomembno, da se vrnemo do markacije in poiščemo označeno pot." | Foto: Ana KovačPreseneča me tudi, da ljudje še vedno kar sredi hriba odprejo Google Maps in sledijo poti, ki jim jo aplikacija pokaže, tudi če ni prava.

"Če na poti ne vidimo markacij, je to jasen znak, da smo zašli. Takrat je pomembno, da se vrnemo do markacije in poiščemo označeno pot." Foto: Ana Kovač

V Sloveniji imamo deset tisoč kilometrov markiranih poti, in če na poti ne vidimo markacij, je to jasen znak, da smo zašli. Takrat je pomembno, da se vrnemo do markacije in poiščemo označeno pot. V Sloveniji imamo vzorčno označene poti in ne vem, zakaj tega ne izkoristimo. Preseneti me predvsem to, da se nekateri posamezniki enostavno nimajo radi.

Ali imajo nove generacije planincev, ki so se "rodile" z epidemijo covid-19, strahospoštovanje do gora tako kot starejše generacije?
Zelo odvisno od tega, od kod prihajajo, iz kakšnega okolja, je pa cilj Planinske zveze Slovenije, da pridemo do teh ljudi, jih pravilno usmerimo, tudi v planinska društva.

Da so v gorah ljudje, ki jih prej tam ni bilo, se vidi tudi po smeteh, ki jih je v hribih vse več. S tem mislim na razne pločevinke energijskih pijač, cigaretne ogorke, olupke banan in pomaranč … Zato pravim, da je ozaveščanje o varnejši hoji v gore tek na dolge proge, saj prihajajo vedno nove generacije. Ne smemo reči, da so krivi oni, treba jih je samo ozavestiti. Več informacij bo o tem, bolje bo.

slaba oprema | Foto: arhiv PZSNa kakšen način nameravate prodreti do njih?
Z objavami na vseh družbenih omrežjih in preko medijev.

Na družbenih omrežij je kar nekaj skupin, ki klepetajo o pohodniški tematiki. Občasno tam lahko zasledimo tudi "cvetke", ki se jim je kar težko načuditi. Se pri PZS oglašate tudi tam?

Ne, nima se smisla prepirati z ljudmi. Lahko jim poveš, da nekaj počnejo narobe, in to razložiš, jim svetuješ, naj raje storijo drugače. Če boš človeku ponudil rešitev in pozitivno energijo, bo to prej sprejel, kot če boš to počel z grajo.

Ozaveščanje o varnejši hoje v gore je tek na dolge proge, saj prihajajo vedno nove generacije. Ne smemo reči, da so krivi oni, treba jih je samo ozavestiti. Več informacij bo o tem, bolje bo.

Na PZS si zelo prizadevate tudi, da bi dosegli bolj razpršeno obiskovanje gora, da se ne bi vsi "drenjali" na istih vrhovih. Kako ste pri tem uspešni, kako to doseči?

Res je, poskušamo na vse mogoče načine. Ravno zadnjič, ko se je odlomil ledenik na Marmoladi, smo se pogovarjali, ali se lahko kaj takega zgodi v Sloveniji. Ledenik se ravno ne more odlomiti, ker jih skoraj ni več, lahko pa na primer pride do skalnega podora na Malem Triglavu. In glede na to, kakšne množice ljudi zadnje dni videvamo tam, bi lahko v nekaj minutah imeli nekaj sto mrtvih ljudi.

Ravno ta vidik varnosti moramo upoštevati. Množičnost še nikoli ni prinesla ničesar dobrega in te množičnosti ne smemo spodbujati. Javnosti je treba sporočiti, da je tudi v Prekmurju in na Primorskem lepo, da imamo Kamniško-Savinjske Alpe, seveda pa je treba tudi razumeti, da vsak želi na Triglav.  

slaba oprema | Foto: arhiv PZSTriglav je pogosto predmet zanimanja tujih pohodnikov, ki za ta podvig pogosto najamejo gorskega vodnika. Koliko je med Slovenci zanimanja za storitve gorskih vodnikov?

Vedno več, čeprav slovenski gorski vodniki še vedno več kot v Sloveniji vodijo v tujini. Alpe, Chamonix je še vedno meka, v Sloveniji pa je glavni cilj seveda Triglav.

Slovenci imajo večinoma želje po plezalnih avanturah, se pa tukaj pojavi druga težava, vedno več je namreč samooklicanih vodnikov. To so ljudje, ki so šli dvakrat z nekom v gore, ki se na to spozna, potem pa že kar sami začnejo voditi druge, češ, sem izkušen planinec. Takih je kar veliko in jih spremljamo. To so ljudje brez kompetenc in ustreznega znanja in mi jih opazujemo.

Na nek način je to delo na črno, kar naj rešujejo inšpektorji, bolj me skrbi, da bi zaradi tega lahko prišlo do večjih nesreč.

Se vam zdi, da so številne akcije ozaveščanja in preventive na temo varnejše hoje v gore, ki ste jih izvedli na Planinski zvezi Slovenije in Gorski reševalni zvezi Slovenije, v številnih člankih in prispevkih v takih in drugačnih medijih, obrodile kaj sadov?

Primer slabe obutve za hojo v hribe | Foto: arhiv PZSMislim, da so. Že prej sem omenil, da je ozaveščanje o varnejši hoji v gore tek na dolge proge in prepričan sem, da bi bilo brez tega nesreč še več. Mislim pa, da so ljudje še vedno večinsko odgovorni, da to upoštevajo in v gore hodijo odgovorno.

Seveda pa imamo vedno nek odstotek ljudi, ki nasvetov ne upošteva, poglejmo samo, kaj se dogaja na cesti, in taki naletijo na težave.

Ne smemo pa v isti koš metati ljudi, ki se v težavah znajdejo zaradi nesreče, potem ko so vse storili pravilno. V hribih namreč vedno obstaja določen odstotek tveganja, to je dejstvo, zato uporabljamo besedno zvezo "varneje v gore", ne "varno".

In potem je druga skupina ljudi, ki se znajde v težavah zaradi različnih vzrokov, zaradi neprimerne obutve, napačne časovnice, ko se v gore odpravijo prepozno, pa jih doleti nevihta, potem so taki, ki se v gore odpravijo neprimerno opremljeni, brez nahrbtnika, ki si zadajo pretežak cilj in podobno.

Dejstvo je tudi, da je danes veliko ljudi motorično precej manj sposobnih kot nekoč, s tem mislim, da se premalo gibljejo, in vse to terja svoj davek.

Ali obstaja kakšna skupna točka ljudi, ki se po svoji krivdi v gorah znajdejo v težavah?
Je nekaj ljudi, ki ponavljajo napake in jih od tega ne moremo odvrniti, vedno znova pa so tudi novinci, za katere ne vemo, zakaj informacije ne pridejo do njih. Novo je tudi to, da je obdobje korone spodbudilo dodatno število ljudi, da so začeli zahajati v gore. Veliko je tudi tujcev, na primer Špancev, Francozov in Italijanov, za katere bi mislili, da so vajeni gora, pa tudi ni vedno tako.

Ali imajo ljudje slabo vest, ko se gorski reševalci prebijete do njih?
Večini je seveda žal, s tem da mi kot reševalci nikoli ne komentiramo, da je na primer nekdo neprimerno obut, saj to ni naša naloga. Se pa vidi, da jim je žal in se poskušajo opravičevati, češ da niso vedeli, kaj je na primer primerna oprema ali varna pot. Na splošno so predvsem veseli in hvaležni ter pod stresom, saj v težavnih položajih človek reagira drugače.

"Zanimivo je, da se ljudje običajno izgovarjajo, da niso vedeli, kakšna je pot, kakšne čevlje potrebujejo in podobno … Dejstvo je, da v poplavi objav na družbenih omrežjih vsak vidi samo cilj, ne vidi pa poti do tja. Ampak to, da se človek vpraša, kako pride do tja, bi morala biti osnova." | Foto: Ana Kovač"Zanimivo je, da se ljudje običajno izgovarjajo, da niso vedeli, kakšna je pot, kakšne čevlje potrebujejo in podobno … Dejstvo je, da v poplavi objav na družbenih omrežjih vsak vidi samo cilj, ne vidi pa poti do tja. Ampak to, da se človek vpraša, kako pride do tja, bi morala biti osnova." Foto: Ana Kovač

Ali obstaja, recimo temu, ponovitvena nevarnost? Da obstajajo določeni ljudje, ki kar naprej potrebujejo pomoč?
Da, nekatere smo že večkrat reševali in nekaterih izmed njih žal ni več med nami. Ampak teh je k sreči malo. Večinoma pa so posamezni primeri, ki se zgodijo enkrat in jim je takrat tudi žal, da so se znašli v takem položaju. 

Zanimivo je, da se ljudje običajno izgovarjajo, da niso vedeli, kakšna je pot, kakšne čevlje potrebujejo in podobno … Dejstvo je, da v poplavi objav na družbenih omrežjih vsak vidi samo cilj, ne vidi pa poti do tja. Ampak to bi morala biti osnova, da se človek vpraša, kako pride do tja.

Dejstvo je seveda tudi, da število nesreč v gorah raste tudi zaradi vse večjega števila ljudi, ki obiskujejo hribe.

Triglav gora pohodništvo | Foto: Jošt Gantar (www.slovenia.info)

Omenili ste že problem tujcev v slovenskih gorah, ki si ne predstavljajo vedno, kaj pomeni recimo pristop na Triglav, saj so na primer v tujini gore na še večji nadmorski višini lažje dostopne. Kako ozaveščati tujce?

Ravno pred kratkim smo se s pristojnimi na Slovenski turistični organizaciji pogovarjali, da bi tovrstne informacije podajali preko njihovih informacijskih centrov. V ta namen smo izdelali tudi zgibanke, je pa težava TIC (turistično-informacijskih centrov, op. a.) v tem, da so ravno v poletnem času, ko je glavna planinska sezona, v TIC običajno študentje, ki morda ne znajo ponuditi pravih nasvetov. Vsaj take so moje izkušnje.

Tujci se na primer zanimajo za bivak pod Skuto, ki je lepo videti, določeni turistični delavci jim pokažejo, kje je pot, nihče pa jih ne obvesti, da je tam brezpotje, kar pomeni, da poti niso markirane, kar vse skupaj precej oteži. 

Ljudje gredo kljub temu tja in logično je, da se ustavijo sredi poti in iščejo pomoč. V načrtu imamo, da pripravimo informativne seminarje za te turistične delavce.

"Tujci se na primer zanimajo za bivak pod Skuto, ki je lepo videti, določeni turistični delavci jim pokažejo, kje je pot, nihče pa jih ne obvesti, da je tam brezpotje, kar pomeni, da poti niso markirane, kar vse skupaj precej oteži." | Foto: Anže Čokl"Tujci se na primer zanimajo za bivak pod Skuto, ki je lepo videti, določeni turistični delavci jim pokažejo, kje je pot, nihče pa jih ne obvesti, da je tam brezpotje, kar pomeni, da poti niso markirane, kar vse skupaj precej oteži." Foto: Anže Čokl

Ste na PZS razmišljali, da bi se povezali s kakšnim spletnim vplivnežem, ki bi informacije o turah podajal bolj celostno, ne le delil lepih fotografij, ampak tudi informacije o poti, morebitnih izpostavljenih odsekih itd.?

Sam niti ne vidim problema v spletnih vplivnežih. Večinoma objavljajo lepe fotografije in zraven besedilo, težavo vidim samo v nekaterih, ki objavljajo popolne neumnosti. Ko vidiš nekoga, ki že cepina ne zna pravilno držati … Takim napišemo, kaj si mislimo, pa nismo preveč lepo sprejeti. Ljudje so običajno v takih primerih užaljeni.

Kot sem že večkrat dejal v zvezi z objavami lepih fotografij na družbenih omrežjih. Pred kratkim je nekdo s postaje Mir slikal Zemljo in se mi je to zdelo super, seveda, tudi sam bi šel rad na Mir in od tam gledal Zemljo, a se zavedam, da je pot, ki vodi do tja, problem. 

Kateri je najbolj problematičen del odprave v gore  da se ne pripravimo na turo, da ne pregledamo poti, da ne preverimo vremena, da smo napačno opremljeni?

Običajno so največja težava izkušnje. Nekdo, ki jih ima, bo serijo dogodkov, ki se lahko zgodijo v gorah, recimo bližajoča se nevihta ali spolzka skala, lažje izpeljal kot nekdo, ki jih nima.

To je isto kot na cesti. Mladi voznik verjetno ne bo zvozil spolzke ceste, izkušen pa jo bo.

Seveda ne mislim, da se meni ne more nič zgoditi, daleč od tega, tudi reševalci nismo nadljudje, vsi smo krvavi pod kožo, tudi najboljši alpinisti so umrli v lahkih smereh, in ravno v tem je težava.  

Na lahkih terenih se lažje poškoduješ, ker je teren stopničast in hitro padeš dva, tri metre in si mrtev, ko pa padeš na vertikalni steni, običajno padeš v zrak, obvisiš nad tlemi, saj si privezan.

Skratka, pri manj izkušenih se potem vse skupaj samo še potencira. Na primer, razbesni se nevihta, slabo si obut, nimaš ustreznih oblačil, to pa se samo kopiči, dokler ne pride do točke, ko gre čez mejo in pride do težav.
 

 


Opažamo tudi, da je vse več primerov oživljanja v hribih. Letos smo imeli že več takih primerov. Generacije se starajo, pojavljajo se kronične bolezni, ki so sicer obvladljive v dolini, z zdravili, zdravim načinom življenja in podobno, potem pa se odpraviš v hribe, kjer si pod stresom, v kombinaciji s fizičnim naporom, veliko vročino, dehidracijo.

Telo na vse to reagira in tukaj se pojavijo težave, če ima nekdo že sicer težave s srcem in sladkorno bolezen, telo reagira.

Preden reševalci pridemo do takega človeka, mine ena ura, kar je prepozno. Človek je že umrl. Deset minut je doba, ko ga moraš spraviti k sebi, ga oživljati. Tega je danes vedno več. Predlagam, naj starejši raje malo stopijo nazaj in se poslušajo. To je ključno: poslušati sebe in svoje telo.

Naj starejši raje malo stopijo nazaj in se poslušajo. To je ključno: poslušati sebe in svoje telo.

Kakšne so vaše izkušnje  se ljudje, ki naletijo na tak prizor, lotijo oživljanja?
Da, človek, ki so ga pred kratkim oživljali na Kriški planini, je preživel, in to ravno zaradi tega, ker so ga planinci oživljali … Žal včasih to ni dovolj. K sreči ima vedno več planinskih koč avtomatske defibrilatorje.

Siol, 29.07.2022 18:28
Kljub kopici obvestil in napotkov v slovenskih gorah vse več bizarnih prizorov

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 25928

Informacije

Informacije