Kamniški občan - Marinka Mošnik: Pokojni Tomaž Humar bi 18. februarja 2010 dopolnil 41 let in prav na njegov rojstni dan sta Založba Sanje in Humar - Third Eye
s pomočjo družbe Mobitel v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani predstavili dopolnjeno izdajo njegove knjige Ni nemogočih poti.
Predstavitve so se udeležili Tomaževi svojci, prijatelji, avtorji dopolnjene izdaje.
O nastanku knjige so spregovorili Tomažev prijatelj Zoran Hajtnik, Rok Zavrtanik, direktor Založbe Sanje, Ana Duša, urednica prve in dopolnjene izdaje knjige, Tomažev brat Marjan Humar ter Tjaša Koprivec, urednica Založbe Sanje, ki je predstavitev povezovala.
Zoran Hajtnik je povedal, da je Tomaževo darilo, knjigo Ni nemogočih poti leta 2001 vdihnil vase še isti večer, ko jo je dobil. »To sploh ni knjiga o hribih - hribi so le kulisa. To je Tomaževa iskrena izpoved o sebi, o življenju in nazorih, ki jih je uprizoril na deskah gorskega amfiteatra.«
Zamisel o ponatisu knjige je padla v krogu prijateljev že po spominski slovesnosti v Kamniški Bistrici: »Nekaj moramo narediti za Tomaža, za njegova otroka, za slovo ... Iniciativna skupina se je širila. Vrata so se odpirala sama od sebe in vsi po vrsti so razumeli in želeli pomagati. Avtorji so se brez izjeme odpovedali honorarjem. Tako se je rodila pričujoča druga dopolnjena izdaja Tomaževe knjige Ni nemogočih poti.« Tako se je izpolnila tudi Tomaževa želja.
Rok Zavrtanik je poudaril, da je reizdaja knjige predstavljala velik izziv za Založbo Sanje: »Ustvarjati avtobiografsko knjigo brez avtorja je zahtevno in odgovorno opravilo; toliko bolj, če želiš knjigo spremeniti in dopolniti. Toliko težje je, ker so rane še odprte,« in dodal: Pri delu nismo izbirali srednjih poti, ubrali smo direktno smer v najlepšem in zato najstrmejšem delu; prav tam, kjer jo je ubiral že Tomaž, ko je pred leti snoval to knjigo. O tem med drugim zgovorno pričajo tudi osnovni tehnični podatki knjige: izrazit format, vrhunski papir in tisk kar v šestih barvah, naklada 4000 izvodov. Ves čas nastajanja knjige nas je spremljala čista misel in posebna energija, ki je vznikala iz tihega razmišljanja o Tomažu ...«
Ana Duša, zunanja urednica knjige je povedala, da je na ščitnem ovitku natisnjen del njenega pogovora s Tomažem, pred odpravo na Nanga Parbat leta 2003, sicer pa je knjiga razdeljena v dva dela. Prvi del je pisal Tomaž sam, drugi delo Tomaževih vzponih od leta 2002 do 2009 so pisali drugi - prvotni skupek besedil, iz katerih je nastalo dodatno besedilo, so prispevali Tomaževi svojci, prijatelji, plezalski kolegi. Ves čas smo stremeli za tem, da so opisani čimbolj verno in natančno, pri zadnjem vzponu na Langtang Lirung pa sta vključena še dva Tomaževa SMS-a svojcem.
Pri pregledu opisa vzponov sta sodelovala Viki Grošelj in Aleš Koželj.
Predgovora k prvi izdaji sta napisala alpinista Reinhold Messner in Carlos Carsolio; tudi k drugemu delu sta prispevala svoja pripisa.«
Tomažev brat Marjan se je v imenu Tomaževih najbližjih sorodnikov: njegovih otrok Urše in Tomaža, staršev in brata Mateja iskreno zahvalil vsem, ki so sodelovali pri dopolnjenem ponatisu njegove knjige: »Moram povedati, da sem zelo vesel, da je prav danes, na Tomažev rojstni dan, ponovno izšla njegova knjiga Ni nemogočih poti, v kateri le razkril nemalo pogledov na svet, gore in soljudi. Iskrena hvala vsem!« Še posebej se je zahvalil Mobitelu, brez katerega ne bi bilo ne prve ne druge knjige.
Na predstavitvi knjige smo prek videa spremljali Tomaža tudi v pesmi Veselo v Kamnik. O njem je spregovoril tudi Stipe Božić: »Tomaž je bil tudi moj brat; po ideji, po vrvi. Bili smo prijatelji, bili smo družina. Moj sin Joško je tudi plezal s Tomažem in je že šel čez mejo življenja (prometna nesreča, op.pis.). Upam, da sta tam, kjer sta, vesela in da se bomo tam nekoč srečali in bomo vsi veseli. ..«
Direktor Založbe Sanje pravi: »Tomaževa knjiga je sijajno in navdušujoče napisana. V njej Tomaž opisuje poti, ki jih vodi srce...« Knjiga je na voljo tudi na spletni strani Tomaža Humarja: www.humar.si.
Marinka Mošnik