Polet, Kolumna - Mateja Svet: Imela sem neko idejo, o čem bi pisala. Zdaj je nepomembna. Sploh pa komaj pišem. Čutim veliko strnjeno žalost, ki me je ogrnila v svoj težko prebojni plašč. Žalost zaradi novice o smrti Tomaža Humarja
in žalost zaradi vseh tistih nenaklonjenih mu mnenj, ki so spremljala njegovo reševanje. Zdaj so takšna mnenja utihnila. Bila pa so, kar se mene tiče, grozljiva. Preveč so me osupnila in pretresla, da bi zgolj v trenutku lahko pozabila nanje.
Kako naj povem? Kako naj razložim, da vam ni treba obsojati? Kako naj zagovarjam mnenje, da v resnici ni nič vašega ogroženega?
Pogosto me zagrabi silno hrepenenje po ljudeh, ki jih ni več. Te dni je obletnica smrti osebe, katere podoba me spremlja in se ne spreminja kljub letom, ki minevajo. Ta podoba jo prikazuje kot umetnika pospeševanja in zaviranja, umetnika hitrosti, ki jo ljubi in izziva. Zaradi nje je bilo telo večkrat poškodovano. Potem pa je prišla poškodba, ki je telo ni preneslo. Podoba neke druge osebe je podoba ljubezni do smučanja. Film, ki ga gledam v sebi, prikazuje umetnika estetsko dovršenih zavojev kjer koli na snegu. Tudi tam, kjer je en dan sneg odnesel svojega častilca. Podoba še ene osebe. To je podoba umetnika, ki odkriva bistvo za svetom predstav. Ljubezen do tišine v globini morja mu jih je pomagala odgrinjati. Nato se je zgodilo tako, kot pojasni protagonist Jacques v filmu Le Grand Bleu (Velika modrina): »Potopiš se globoko v morje. Tako globoko, da modrine ni več. Tja, kjer je nebo le še spomin. In ko si tam, v tišini, ostaneš. In če se odločiš, da boš umrl zanjo, ostal večno z njo, pride k tebi in presodi ljubezen, ki jo prinašaš. Če je iskrena, če je čista in če si ji všeč, se za večno zaljubita.«
Lahko bi bila jezna na te ljudi. Verjetno bi mi bilo laže, če bi se jezila na njihovo ljubezen do tega ali onega športa. In na njihovo notranjo nujo po iskanju meje, ki ločuje življenje in smrt. Čeprav gre samo za malenkostno višjo hitrost, ki lahko vodi v ovinku v padec, ali za del še nepresmučane strmine, kjer se privlačni sneg lesketa pod steno, ali za tisti dotik morskega dna, ki je še nekoliko globlji, nikdar nisem dvomila o tem, da ti ljudje ne bi radi živeli. V vsakemu izmed njih je bilo vedno polno življenja. Ta njihova življenjska energija me je hranila in očarala. Druženje z njimi je bilo bogato, intenzivno in lepo. Kaj je potem težko razumeti?
Bolj ko je šport, s katerim se nekdo ukvarja, tvegan, teže je najti razumevanje zanj. Verjetno je pri tem najteže razumeti športnikovo pojmovanje vrednosti človeškega življenja. Športniki, še posebno tveganih športov, dajejo vtis, da jim življenje ne pomeni najvišje vrednote. Zaslediti je mogoče, da so včasih opredeljeni kot norci, samomorilci, bedaki. Nekateri pravijo, da so takšni ljudje egocentrični in imajo nerealne predstave o sebi. Predstave, kot sta lastna nedotakljivost in neranljivost. Vendar verjamem v večjo verjetnost, da je človek, ki postane umetnik nekega športa, ki išče znova in znova še tisto neodkrito, ki želi spoznati zadnjo mejo možnega nadzora nad okoliščinami, v vsem tem svojem procesu že prešel egocentričnost. Nič od omenjenega ni mogoče, če človek ne zre vase. Ko tako spoznava lastne omejitve, spoznava tudi veličino zunanjih sil. S tem pa postaja skromen. Ve, da ni vsemogoč in da lahko še tako drobcena napaka konča zdravje ali celo življenje. Kljub temu je njegov ustvarjalni duh močnejši. Zaradi tega takšni posamezniki posežejo po večjem kakor večina ljudi, se dotikajo vrhov, ki se jih brez tveganj ne da, si prizadevajo za napredek. In ljubijo življenje, ki jim to omogoča.
Športniki, za katere pravimo, da izzivajo smrt, nas v resnici ne ogrožajo. Če kdo ob tem potegne usmiljenja vreden argument morebitnih stroškov morebitnih reševalnih akcij, je škoda njegovega časa za branje te kolumne. Ničesar nam namreč ne vsiljujejo. Ne govorijo, da je njihova pot edina prava. Kdor reče, da jim gre le za slavo in nagrade, jih ne posluša. Običajno nas tudi ne prepričujejo, kako dobro je izkušati lastno moč, vztrajnost, hitrost, čistost misli in življenjsko silo v ključnih trenutkih. Njihov svet je teže dojeti. Vrhunski športniki in športniki tveganih športov se glede na znanstvene študije razlikujejo v nekaterih osebnostnih in drugih značilnostih od nešportnikov. Kar zadeva že prej omenjene opredelitve, je ugotovljeno, da to ni populacija norcev, egoistov … Vzemimo za primer samo osebnostno zrelost. Rezultati kažejo, da je ima ta populacija več kakor populacija nešportnikov.
Tomaža Humarja nisem osebno poznala. Zdelo se mi je, da je v nekem obdobju dovolil, da smo lahko pogledali v njegovo srce. Nisem prepričana, da je našel širše razumevanje. Žal. Zamudili smo njegovo odprtost do širše javnosti. Laže je bilo obsojati nekaj, česar ne poznamo, in ponavljati stereotipe kot sivi žako. Kadar to počnemo, nam ni trba pogledati vase, kaj od svojih stališč prevetriti, malo popustiti v svojih okopih. Ne vem, ali smo razumeli, kaj ga je gnalo v gore. In če mu nismo bili pripravljeni prisluhniti, nimamo pravice presojati njegove odločitve, ko ga je gora poklicala. Še zadnjič. Morda je gora želela obdržati ljubezen, ki jo ji je prinašal.
Mateja Svet