Prvič in verjetno nikoli več.
Za izhodišče izbereva parkirišče Rupe, kamor v jutranjem hladu pripeljeva, poravnava parkirnino, snameva kolesi s strehe avtomobila in se pripraviva na kolesarjenje.
Prve obrate koles narediva preko mostu in že sva na ozki in strmi cesti, ki pelje na Srednji vrh. Komaj se dobro povzpneva, sva pred predorom in ob bučnih Jermanovih slapovih in ne moreva mimo, ne da bi naredila nekaj posnetkov. Nato pa ponovno pritiskava na pedala in greva navzgor. Srečava nekaj avtomobilov. Prijatelj močneje pohodi pedala in pred menoj pride na Srednji vrh. Parkiršče še ni zasedeno v celoti. Ustaviva se le za nekaj trenutkov, da se v miru ozreva na okolico. Greva mimo domačije in malce naprej zapustiva cesto in pričneva vzpon po kolovozu. Že po kratki razdalji sestopim, medtem ko prijatelj vztraja do ovinka, kjer pa ga zaustavijo globoki grabni po deževju in skupaj hodiva ob kolesu za pohodnikoma pred seboj do razgledišča nad vasjo. Odpre se čudoviti pogled na gore Martuljške skupine, Mojstrovke, Jalovec in Ponce. Prav tako je lep pogled na pašnike in vas.
Po nekaj minutah predaha se vrneva na kolovoz in na kolesi. Peljeva rahlo navzdol do blatnega dela in počasi srečno prepeljeva globoko blato ter prideva do grape Jermanovega potoka. Sestopiva, ker kolovoz zaradi večjega kamenja in strmine ni primeren za kolesarjenje. Ob kolesu pridobivava na višini. Iz gozdov se zlivajo studenci v potok, ki višje ponikne za nekaj časa. Greva mimo krmilnice in preko nekaj drsajočih lesenih mostičkov, doseževa visoke pašnike Hudih hlevov in končno prideva v dolino Železnica, kjer se kolovoz združi z gozdno cesto. Narediva premor za okrepčilo. Sonce sije iznad Bele peči in bližnjega Srednjega vrha, midva pa se odpeljeva proti zahodu. Občasno se med drevesi gozda pokažejo posamezne gore in tako pripeljeva do prvih vrat, ki jih odpreva, za seboj zapreva in kolesariva do odcepa s ceste za Blekovo planino, kamor odvijeva in prikolesariva na pašnike, kjer se pase govedo. Višje sestopiva in ob kolesih se preko pašnika povzpneva na vrh 1629 m visoke planine z lepim razgledom na avstrijsko Koroško, kjer izstopata Dobrač in Baško jezero. Prav tako je lep pogled na Julijce in Karavanke s Trupejevim poldnem. Na planini sta trenutno prazna koča in hlev. Premor narediva na klopci ob mizi, si ponovno privoščiva nekaj dobrot iz nahrbtnikov in nato zapustiva planino.
Vrneva se na cesto, srečava nekaj avtomobilov, vidiva nabiralce gob in pripeljeva na Jureževo planino, kjer se odpre pogled od Vrtaškega vrha preko Kukove špice in Špika na Prisojnik, Mojstrovke in Jalovec do Rateških Ponc z Mangartom v ozadju.
Prekrasno, da ne more biti lepše, a treba je naprej. Zavrtiva pedala in peljeva mimo prazne struge hudournika, se ustaviva pred razcepom ceste in povprašava prijaznega domačina ob delovnem stroju za pot ter nato pričneva dolg spust, ki ga občasno prekinjajo nova vrata preko ceste in ceste ni in ni konca. Nekajkrat se ustaviva, da občudujeva vrhove nad Kranjsko goro in Podkorenom. Vidiva gradnjo smučišča do vrha Vitranca. Nekoliko kasneje se ustaviva zaradi pogledov na Rateške Ponce in Mangart in nato sva zopet na kolesih ter se ne ustaviva kar nekaj kilometrov vse do prihoda na cesto, ki pelje iz Podkorena na Korensko sedlo.
Zapeljeva na drugo stran ceste in ponovno na makadam, ki po kratkem spustu se obrne navgor. Srečava nekaj avtomobilov in kolesarjev ter sem ter tja kakšnega pešaka. Cesta se vleče, obide pobočja gozdov, naredi nekaj ovinkov in naju pripelje do križišča, kjer so oznake ob cesti, ki usmerjajo v Rateče in na Tromejo, kamor obrneva najini kolesi in nadaljujeva vzpon. Tokrat sva na bolj prometni gozdni cesti, ki se venomer vzpenja. Po dobrih dveh in pol kilometrih se za trenutek ustaviva na razglednem ovinku, nato pa odpeljeva do naslednjega, od koder vidiva smučišče in pašnike Sovške planine in kopico sprehajalcev, ki se vzpenjajo in spuščajo s Peči. Zavrtiva pedala, a kmalu sestopim, medtem ko prijatelj premaga še zadnjo strmino in prikolesari na Tromejo oziroma na 1508 m visoko Peč, kamor pridem še sam ob kolesu. Vrh je dobro obiskan in sliši se različne jezike. Priključiva se množici obiskovalcev in si privoščiva nekoliko daljši odmor. Na vrhu je več obeležij z napisi v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku. Vidiva Ziljsko dolino z Dobračom, Krške Alpe, Visoke in Nizke Ture, del zahodnih Karavank in Julijce.
Z vrha se spustiva nazaj na cesto in pričneva dolg spust, kjer imajo zavore veliko dela. Prikolesariva ob stalnem srečavanju pohodnikov do križišča in tokrat nadaljujeva spust proti zahodu. Spusta ni videti konca, le malo je ravnice in skoraj nič vzpona. Cesta je na trenutke slabša a še vedno prevozna in ob njej je več parkiranih avtomobilov. Nekaj kilometrski spust gre mimo senožet, pašnikov in nižje se pase živina. Spust po makadamu se konča v vasi Rateče, kjer zapeljeva na asfalt in skozi vas preko ceste na kolovoz do kolesarske povezave s Kranjsko goro, kjer je veliko kolesarjev in sprehajalcev. Peljeva mimo Zelencev, izvirov reke Save, nato skozi Kranjsko goro in nadaljujeva proti Gozdu Martuljku, kjer se ustaviva ob pogledu na Martuljško skupino.
Naredim nekaj panoramskih posnetkov in že nadaljujeva kolesarjenje do mostu, kjer morava na glavno cesto in po njej do najinega izhodišča na parkirišču. Kolesarski števec se ustavi pri dobrih sedeminštiridesetih kilometrih. Tura, ki sva naredila na kolesu po cestah in kolovozih tega dela Karavank, je bila za mene prvič in verjetno tudi zadnjič. Poiskati bo potrebno še kakšne druge poti.