Planinski vestnik, april 2005 – Marjan Bradeško: To je bilo še v tistih starih časih, ko si bil lahko srečen, če si stal na spodnji stopnički pri vratih – nesrečneži so namreč ostajali zunaj.
Krave so asfalt požrle
Vroč poletni dan je puhtel in prenapolnjeni avtobus se je komaj prikopal iz Trente čez Vršič. To je bilo še v tistih starih časih, ko si bil lahko srečen, če si stal na spodnji stopnički pri vratih – nesrečneži so namreč ostajali zunaj. Naš avtobus je končno odpeljal navzdol proti Kranjski Gori. Na dvojnem ovinku pod
Erjavčevo kočo je nenadoma obstal in vročina je postala že neznosna. Vzroka tisti, ki smo bili natrpani v zadnjem koncu, nismo vedeli. Pa je zvedave obraze razjasnil legendarni Jaka Čop, ki je sedel v zadnji vrsti. »Krave so asfalt požrle,« je dejal. In vsa tista zatohlost in nejevolja sta ob tej izjavi preprosto izginili, nasmeh je prilezel še na najbolj mrke obraze. No, krave so se v resnici pasle, res so stale na asfaltu, tudi jedle so, ampak k sreči le zelenje ob robu ceste.
Smeh v gorah. Že v dolini je pol zdravja, v gorah še toliko bolj. Prinaša veselje, sproščenost, preprosto doda piko na i. Tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih. Ko dež pokvari turo in po ves dan ždiš v koči. Kaj je boljšega kot zdrav smeh, ki tak turoben dan skrajša, kaj prijetnejšega kot prešerno nasmejan obraz v trenutku, ki se zdi prav klavrn. In planinci so veseli ljudje. V dolini težko vidiš toliko pristnega veselja, veselja, ki ga porodi osvojen vrh, veselja, ki ga prinaša družba dobrih prijateljev. Tu seveda ne govorimo o tistem »veselju«, ki je značilno za pozne večere kakšnih od alkohola spodbujenih »planincev« – tistemu pravzaprav rečemo »veseljačenje« in ne sodi v svet, ki od vseh svetov ostaja še najbolj pristen. V svet narave in samotnih gora. Govorimo o veselju, ki še dolgo pusti jasno lice, ki ne pušča nobenega glavobola, ki je nalezljivo in »okuži« vse, ki so s teboj. In ko malo razmišljaš o vseh v gorah preživetih trenutkih, je veselih, smešnih, zabavnih, modra tudi tragikomičnih dogodkov prav veliko. Dovolj, da jih deliš s tistimi, s katerimi si jih skupaj doživljal – in se znova nasmejiš – pa tudi dovolj, da jih poveš še drugim.
Ob čem vse se nasmejemo? Kolikor je tistih, ki hodimo v gore, toliko je smešnih dogodkov. Nekoč sva z Mojco prespala v Krnici in kot vedno šla spat silno zgodaj. In da bi bila ob pol štirih zagotovo pokonci, je Mojca vzela s seboj majhno budilko in jo potisnila pod blazino. Pozno ponoči je skupina veselih fantov prištorkljala v sobo, dolgo so ropotali in ko je končno le zavladala gluha tišina, se je izpod blazine zaslišal enakomerni »tik-tak, tik-tak«. Eden izmed veseljakov je z grozo v glasu izjavil: »Fantje, pokopani smo!« Drugič sva z Urško v lovski koči pod Vežo prespala na podstrešju in po strmi lestvi kar pod pazduho spravila gor njenega psička. Zjutraj ga je pograbila panika pred globino in nikakor ga ni bilo mogoče spraviti dol. Pa sem posredoval – zbasal sem ga v spalno vrečo, prijel opletajoči žakelj in se spustil na tla. Moja »vreča krompirja« se je divje zvijala, skakala gor in dol, režala sva se v sveže jutro – in psiček je kaj kmalu veselo tekal po travniku. Smejemo se seveda tudi ob zanimivih napisih – nekoč je na Plemenicah na ozkem prepadnem robu pisalo: »Za slone prepovedano!« Najbolj pa se, če se znamo, lahko nasmejemo na svoj lastni račun. Blagor tistim, ko to znajo. Ni ga bolj zdravega in sproščenega smeha od tega.
Zato smo tudi v uredništvu naše revije vedno veseli piscev, ki kakšno plat gorništva prikažejo tudi na hudomušen način. K sreči v zadnjem času spet dobivamo take prispevke, morda se kje pojavi novi Janko Mlakar, ki je pred mnogimi leti tako dobro popisal težave Trebušnikovega strica. Tistega pravega »dedca«, ki je imel »sto dvajsti kilu«, kot poje Iztok Mlakar, in se je komaj stlačil v Aljažev stolp. Ko pa je v njem še skromno prigriznil, se je znašel v težavah. Ni več mogel ven ... Smeh pa naj kar gre!
Marjan Bradeško