Kolesarjenje v senci gozda nad Ljubljanskim barjem.
Sonce je že visoko na nebu, ko zavrtim pedala na kolesu in se z vzhoda Ljubljane peljem k prijatelju na drugi konec mesta, kjer se prične najina skupna pot na Krim.
V mirnem nedeljskem dopoldnevu kolesariva po skoraj praznih ulicah in Poti, nadaljujeva preko avtoceste proti Igu in nato prečiva tiho Ljubljansko barje ter prispeva v Mateno.
Kakor hitro je mogoče zamenjava asfalt za kolovoz in po njem prikolesariva v Iško vas, kjer pričneva nekajkilometrski vzpon do Zgornjega Iga. Narediva prvi postanek ob cerkvi Sv. Lenarta, nekoliko pretegneva noge in ponovno zajahava najina dvokolesnika. Kolesariva po makadamu, se dvigava, peljeva pod daljnovodom in prekolesariva številne ovinke. Prijatelj je hiter in me zato nekajkrat počaka, da prikolesarim. Po nekaj kilometrih doseževa odcep s smerno tablo Krim. Vrtiva pedala in kolesi poskakujeta po slabši cesti. Prehiti naju kolesar na električnem kolesu, ki mu skuša prijatelj slediti in se mi hitro oddalji. Kolesarim v lahki prestavi v svojem ritmu po cesti, ki je noče biti konca. Nasproti pripeljeta kolesarja, ki švigneta mimo. Še nekaj truda vložim v premagovanje naklona in cesta me končno pripelje do parkirišča pod vrhom. Zastanem, naredim posnetek in še enkrat stopim na pedala. Počasi se vzpenjam, dohitim pešake in moram sestopiti, ko se zadnje kolo zavrti v prazno. Do vrha je le nekaj metrov. Stopim na dobro obiskan vrh in do prijatelja, s katerim nazdraviva z brezalkoholno pijačo in se dobro odžejava. Ozrem se po okolici. Žal vidljivost ni idealna. Vidim Mokrc, nekaj vasi proti vzhodu, na severu pod Krimom je vidna Sv. Ana in barje, visoke gore so izgubljene v sopari in to je to. Poskrbiva še za nadomestilo porabljenih kalorij in greva na pot povratka.
Komaj dobro sedem na kolo in poženem, je prijatelj že daleč pred menoj. Prehitro. Uporabim zavori za nekoliko počasnejši spust po slabši cesti. Peljem mimo prijatelja, ki me je počakal. Nato me ponovno prehiti in že sva na križišču, kjer odvijeva na široko makadamsko cesto. Od tu dalje greva po drugi poti. Povzpneva se na preval, kjer je travnik z visoko travo in vrtačo. Cesta se prevesi in hitro se spuščava. Seveda zaostanem, a nič zato. Na koncu makadama, na stičišču s cesto med Rakitno in Preserjem, sva ponovno skupaj in odpeljeva zelo hitro navzdol, a ne daleč, saj kmalu zavijeva na gozdno cesto. Cesta sprva položno preči pobočja gozda, nato pa se prične dolg večkilometrski spust po slabši cesti, bolj kolovozu kot cesti. Trese kot za stavo, roke trdno držijo volan in zavore, srečava le dva kolesarja in prispeva iz gozda v Tomišelj. Ustaviva ob cesti, kjer je že nekaj ljubiteljev kolesarstva in skupaj počakamo kolono motoristov, vozil in kolesarjev na dirki po Sloveniji ter ustvarimo nekaj navijaškega vzdušja, ko kolesarji švignejo mimo nas.
Ponovno sva na kolesu in peljeva v Brest in Mateno ter nadaljujeva po prašnih barjanskih cestah z lepim razgledom na Krim, polja in travnike.
Vrneva se v mesto, kjer se poslovim od prijatelja ter odpeljem zadnjih deset kilometrov do doma. Kolesarski števec se ustavi pri dvainosemdestih prevoženih kilometrih.