Novi glas - Suzi Pertot: Čar Krasa kljub žalostnemu pogorišču...
Kraševci tako radi silimo v gore ali na morje, da neštetokrat pozabimo, koliko lepih, mikavnih pešpoti in razglednih točk nas čaka doma.
Kras je seveda, podobno kot Istra, za izlete najbolj primeren jeseni in pozimi, ko nas vročina ne ovira pri hoji in ko je zavit v tisto tančico otožnosti, ki nam seže globoko do srca.
Gorske poti nad kraško vasjo Škrbina so svoj videz spremenile julija 2006, ko je tu več kot teden dni divjal neukrotljiv gozdni požar, ki sta ga podžigala suša in močan veter. Spominjam se, da me v tistih poletnih dneh ni bilo doma, počitnikovala sem nekje v gorah, ko sem se vračala, sem sicer iz Nove Gorice opazila gost dim nad Trsteljem, a, ker je bilo najhuje mimo, si sploh nisem mogla predstavljati, kaj se je dogajalo doma. Ob prezračevanju hiše sem sicer našla vse polno saj in pepela, tako da sem dobrohotno nagovorila sosede, češ, ste pa skozi pekli na žaru, ko nas ni bilo doma. Pa so mi povedali o požaru, ki je prizadel nekaj manj kot tisoč hektarjev gozda in grmišč, uničil 80.000 m3 lesa in povzročil ogromne težave domačinom, predvsem starejšim, ki so zaradi gostega dima in pepela v poletni vročini komaj dihali za zaprtimi okni.
No, sedaj gozda na obronkih nad Škrbino ni več, le tu pa tam gleda s požarišča žalosten, osamljen bor, robinija pa počasi zarašča poškodovana pobočja. Prizorišče je dokaj žalostno, pozitivno je le to, da je v mrzlih zimskih mesecih tu sonca na pretek, lega je dokaj zavetna, razgled z vrhov pa nima kaj zavidati Julijcem. Ena izmed najlepših poti je približno tri ure dolga krožna pot okoli Ovčjaka in Sv. Katarine. Izhodišče poti je na cesti, ki pelje iz Šibeljev skozi Železna vrata proti Dornberku. Lesena, nekoliko ostarela tabla nas opozarja, da je tu makadamski odcep za Sv. Katarino, mi bomo avto parkirali, širše makadamske ceste pa se bomo držali le nekaj sto metrov, potem bomo izbrali neprevozen odcep v levo. Krožna pot okoli same cerkvice, Lipanjskega vrha (536m) in Ovčjaka (575m), je zanimiva, ker poteka tako po južnem kot po severnem grebenu, s severnega, ki je poraščen z grmičevjem in kostanji in ga požar ni tako hudo prizadel, je enkraten razgled na Vipavsko dolino, Golake in Nanoško planoto. Pozimi so zasneženi vrhovi največkrat zakriti s sivimi kopastimi oblaki, mi, na Krasu, pa se veselo “martinčkamo” s sončnimi žarki. Pot nikoli ni naporna, čeprav se nekoliko vzpenja, tudi na severnih pobočjih je zavetna, tako da ni pretirano mraz. No, srce se nam seveda odpre, ko dosežemo najvišjo točko pod Ovčjakom in se nam na jugu odpre prečudovit razgled na naš Jadran, od Savudrije pa tja do Gradeža in Lignana, pod nami pa so še Kraška planota, Kostanjevica, Škrbina ter italijanski del Krasa z Grmado.
Cela veriga Ovčjaka, od Šumke na vzhodu do Trstelja, je žal zelo razgledna, saj je požar tu pustil samo kamenje, osat in nizko grmičevje. Puščo počasi zarašča neprijetna robinija, ki jo bo v prihodnjih letih težko iztrebiti. Zato pa dobimo enkraten občutek prostranstva, srce nam sili visoko v nebo in ne moremo si kaj, da bi se ne razveselili božanske lepote, ki nam jo podarja mati narava.
Po malici in sanjah sredi modrine in zahajajočega sonca se po makadamu počasi spustimo proti Šibeljem in do naše zadnje postojanke, Sv. Katarine.
O cerkvici vemo bore malo, vidni so le nekoliko bolje vzdrževani ostanki, z zvonom. Sklepamo, da je bila zgrajena v srednjem veku na ostankih rimskega gradišča, podobno kot cerkvica na Sv. Lenartu nad Samatorco. O tem priča tudi struktura, saj gre za manjšo cerkvico s polkrožno oblikovanim prezbiterijem ter pravokotno ladjo. Podobna cerkvica je bila še na sosednjem vrhu Sv. Martinu, domnevno sta bila oba sveta hrama uničena zaradi cerkvenih reform Jožefa II.
Dandanašnji vodi na Sv. Katarino dobro obiskovana romarska pot, večkrat na leto pa je tu tudi maša na odprtem, za Veliko noč pa križev pot.
Nazaj grede si lahko ogledamo še malo naselje Šibelji, malo, ker je Šibeljcev vsega skupaj samo enajst, ter večjo in zanimivejšo Škrbino.
Vas, kjer je ustvarjal in živel umetnik Jože Spacal, je v zgodovinskih virih prvič omenjena kot Serbin, in sicer leta 1200 v seznamu goriških grofov, pozneje se je v urbarjih uporabljalo tudi nemško ime Scorbin (opomba: nemški o s pikicami). Izmed okoliških vasi je bila Škrbina med drugo svetovno vojno še najmanj poškodovana, tako da so nekatere kraške domačije ohranile vso svojo lepoto, med njimi tudi Spacalova, za katero sedaj skrbi vnuk. Živahno je bilo tu tudi dogajanje med drugo svetovno vojno, na kar nas opozarjajo številni spomeniki in obeležja, zanimiva pa je tudi župnijska cerkev, posvečena sv. Antonu Opatu. Nastala je v samem začetku 16. stoletja, ladja je kvadratna, zvonik pa oglejskega tipa. V samem središču vasi je še pil, posvečen sv. Antonu Padovanskemu.
Pa še to: v osrčju te mirne, prelepe kraške vasi si svoj novi atelje urejuje priznana zamejska ilustratorka in slikarka Vesna Benedetič.
Suzi Pertot