Večer, 20.04.05 – Jože Praprotnik: Z vlakom v Medvode, od tod pa naravnost do grada Goričane, potem pa naprej na Grmado, Veliki Babnik in naprej...
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Manj znane planinske poti in vrhovi
Krožno po Polhograjcih
Z vlakom v Medvode, od tod pa naravnost do grada Goričane, potem pa naprej na Grmado, Veliki Babnik in naprej...
Čeprav je od plesa kurentov minilo že kar nekaj časa, so gore še pobeljene, kot bi se spodobilo za zimske mesece. In če ne moremo varno niti v sredogorje, saj nikoli ne vemo, kdaj se bo sprožil plaz južnega snega, se odpravimo na daljše kolovratenje po Polhograjskih Dolomitih. In kot mnogokrat poprej se mi je tudi pri tem izletu misel speljala k profesorju Pavlu Kunaverju, geografu, jamarju, organizatorju skavtstva in taborništva ter avtorju številnih planinskih spisov in knjig. Nanj sem pomislil predvsem, ker me je spomnil na svoja pravcata "potovanja" z nahrbtnikom v gore ali iz njih vse do našega morja. Če ni bilo vlaka, pa lepo peš, pa čeprav od Julijcev do morja ali iz Ljubljane v Kamniške Alpe.
Tokratni izlet je nekoliko daljši. Z vlakom v Medvode, od tod pa naravnost do grada Goričane, potem pa po tisti cesti, ki se vzpenja. Torej ne levo in ne desno, temveč rahlo navzgor, kjer se pri zadnjih hišah, od koder je lep razgled na medvoško kotlino, cesta konča. Od tod naprej vodi slab kolovoz na nekakšen greben. Zdaj lezemo proti Brezniku, 643 metrov visokem hribu, čigar sončna pobočja so pred nekaj stoletji bogatili vinogradi. Zdaj je tod mešani gozd, poleti zorijo borovnice, jeseni prav debeli kostanji, zdaj pa je pot precej mokra. Zgrešiti je pravzaprav ne morete, če se lepo držite slemena, in kmalu po vrhu se steza nekoliko spusti do zgornjih hiš Studenčič. Nadaljujemo v smeri piramidastega hriba Jakoba s cerkvijo na vrhu (805 m). Zdaj kmalu pridemo na novo, lepo asfaltirano cesto, ki nas skozi zaselek Tehovec vodi mimo cerkvice sv. Florijana proti Jakobu. Kjer cesta zavije levo, opazimo spodaj turistično kmetijo Pr Mamovc, vendar nadaljujemo naprej po stezički naravnost navzgor do cerkve sv. Jakoba. Za vpis v knjižico bo dovolj časa in za fotografiranje tudi, saj je to eno najlepših razgledišč na poti. Nato se v okljukih spustimo na travnato sleme, s koder je razgled na Sorško polje levo in na Šmarno goro naravnost. Pot nadaljujemo skozi zaselek Brezovico in potem rahlo navzdol do gostišča na Vihri ter po precej strmi cesti navzdol do centra vasi Topol, pravzaprav do gostilne Dobnikar na sedlu. Ker je pred nami še večji kos poti, gremo lepo naprej proti Grmadi. Ta del poti je najbolj obljuden, deloma vodi po severni strani slemena v prijetni senci drevja, ki bo zdaj ozelenelo, delno pa po južnih obronkih, tudi skalnatih, mimo spominske plošče 22 padlih partizanov.
Piramidasto Grmado (899 m) imamo ves čas pred očmi. Nanjo se vzpne lepa steza v kratkih okljukih po peščenem južnem terenu, vrh je skalnat, z razgledno ploščo in vpisi gora, ki jih poiščemo na obzorju. Z vrha gremo nekoliko nazaj, potem pa levo navzdol, zdaj po precej razmočenem, tudi blatnem in skalnatem terenu. Nekaj previdnosti ne bo odveč. Desno spodaj gremo mimo turistične kmetije Gonte, kjer vam bodo med vikendom radi postregli z domačimi jedmi, a tudi med tednom ne boste odpravljeni. Z Gont se držimo gozdne ceste, saj bomo tisočak Tošč izpustili. Držimo se torej gozdne ceste in jo pod Toščem "režemo" malo dol, malo gor okoli globač, kjer dolgo obleži sneg. Ko se začne cesta spuščati proti kmetiji Kozjek na škofjeloški strani tega slemena, bomo na desni strani opazili stezo ostro v desno in strmo v breg na Veliki Babnik (905 m). Južna pobočja tega hriba so skalnata, poraščena z borovci, brinjem in tod neredko srečamo kakšnega gamsa. Malo naprej od tod imamo dve možnosti: desno lahkotnejša pot do Doma na Govejku z lepim razgledom preko doline Ločnice na Jakoba in Topol, kjer smo bili pred kakimi tremi urami, ali pa mirno po slemenih, obraslih s cvetočim resjem. Obe poti prideta skupaj prav na križišču poti pod Osolnikom. Če si v kmetiji Rožnik privoščimo pivo, bodo kar veseli, potem pa jadrno naprej na vrh s cerkvijo sv. Mohorja (857 m) in po severni strani navzdol, vendar se spodaj držimo desno, da ne zaidemo mimo kmetije Močeradnik v Gosteče, saj je naš cilj v vasi Sora. Hoji po cesti uidemo po bližnjicah, tudi po stezi čez Horn (718 m), od koder po prav strmi poti pridemo v vas Soro, kjer je vrsto let služboval tudi pisatelj romana Pod svobodnim soncem. Iz Sore imamo zdaj dobra dva kilometra do Medvod. In tega potepanja bi bilo za kakšnih deset do dvanajst ur.
Jože Praprotnik