Večer, Potovanja - Srečko Klapš: Smučarska rekreacija v termah, na krpljah in vprežnih saneh na avstrijskem Koroškem, začinjena z avtohtono kulinariko
Pogled na Bad Kleinkirchheim in terme, ki se stikajo s smučiščemOb koncu smučarske sezone smo si v Bad Kleinkirchheimu, kjer so še vedno ugodne razmere za smučanje povsem v dolino, tudi po zloglasni črni Klamerjevi progi, kjer se za točke svetovnega pokala ženejo dekleta, smo si ogledali njihovo smučarsko ponudbo. Po zgodnjepopoldanskem prihodu smo zavili v termalni svet Römerbad. Notranje in zunanje bazene s predeli za otroke so nadgradili s ponudbo savn v dveh etažah. Najvišjo pa opremili z zunanjim jacuzzijem s pogledom na smučišča. Žal morajo od letos kupci večdnevnih smučarskih vozovnic vstop v terme doplačati.
Na sledi živalim v tišini narave
Naslednje jutro sta nas že čakala vodnika Christian in Hrvat Mario iz Ogulina, ki sta nas opremila s krpljami in palicami ter nas posadila na sedežnico, s katero smo se odpravili proti vrhu na Maibrunn (1790 metrov). Čeprav smo upali, da bomo prebili megleni pas, smo se v tišino narave podali skozi meglice. A te so ustvarile ivje na redkih drevesih in z vsakim korakom med sledmi zajcev, lisic in jelenov se nam je pokrajina zdela bolj mistična. Christian je izbral zahtevnejšo pot in nas želel na vrhu nagraditi s požirkom sadjevca, a mu je steklenička spolzela po zasneženem pobočju. Vmes sta nas ogrela tudi sonce in hitrejša pot na planoto Feldpannalm, kjer nas je čakala malica. Avstrijski turistični delavci znajo povezati smučarsko ponudbo z avtohtono kulinariko. Gospodar Klaus, ki ima v hlevu ducat krav, nas je pričakal z raztegnjeno diatonično harmoniko in Avsenikovo Golico. Vmes je pripravljal domačo koroško malico frigo - jajca s slanino in ocvirki. Kolegice nad mastno malico niso bile najbolj navdušene, a jih je gospodarica potolažila s kuhanim moštom in koroškim pecivom z domačim maslom in makom. Klaus pa je hitel pripravljat domače klobase, sire, hladno pečenko, vložene feferone s tradicionalnim, povsem črnim in malo kiselkastim kruhom.
Safari z vprežnimi psi
Že ob prihodu na planoto smo zagledali haskije, ki so počivali na soncu, a priprave na vožnjo z vprežnimi sanmi niso bile kar tako. Že takoj smo uvideli, da bomo po zasneženi pokrajini morali štiri vprežene pse voditi sami. Zavirati morate z desno ali levo nogo, se v zavojih nagniti levo ali desno in ob zastoju ali kakem drugem nesrečnem dogodku močno z nogo pritisniti na ročno zavoro ter zaustaviti pse in sani, so nam razlagali. Bliže ko smo bili startu, bolj so bili psi pripravljeni na dirjanje po snegu, to je v njihovi naravi, so nam povedali oskrbniki. Potem ko so mi predali prva dva psa, so vpregli še druga dva in zaklicali: "Ti, skoči na sani!" Odpeli so zavoro in že smo hiteli po zasneženi cesti. Občutek moči igrivih psov in beline, od katere so se odbijali sončni žarki, je bil enkraten. Pri vožnji navkreber smo psom pomagali s poganjanjem, navzdol pa so ujeli ritem, in ker sem se premalo nagnil v desni ovinek, sem naredil "plavalnega" na snegu, se hitro pobral in skupaj z vodnikom zaustavil pse in sani. "Veste, če se pes odpne, ga ne vidimo več, pa tudi poškodujejo se lahko, zato je treba dosledno upoštevati navodila," je pred nadaljevanjem vožnje razložil vodnik. Počasi smo se poslovili od psov, ki so se prižemali ob nas, a še danes ne vem, ali zato, ker so pričakovali hrano ali ker so z nami lahko tekali po zasneženi naravi.
S tem pa adrenalinskih dogodivščin ni bilo konec. Pri Klausu so nas čakale sani za šest kilometrov dolgo sankanje po ovinkasti poti.
Na vprežnih saneh s haskijiTa je bila mestoma poledenela, a izletniki so z avtobusom prišli v dolino brez poškodb, le kakšno modrico so staknili najbolj vneti, ki so tekmovali med seboj, ne da bi upoštevali varnostno razdaljo. Pri sankanju je treba upoštevati pravila, še zlasti otrokom jih je treba pojasniti, saj so padci na trtico zelo boleči. V enem najbolj znanih smučarskih središč na Koroškem je poskrbljeno tudi za tiste, ki ne smučajo ali si želijo dodatnih avanturističnih dogodivščin. In to tudi plačajo.
Srečko Klapš
Foto: Srečko Klapš