Večer, Reportaže, ljudje - Zlatka Rashid: In so nam predstavili "rozajansko dulino: judi, kulturo, ekonomijo anu šče kej dobraga".
Kakšna škoda, da napisanega in prebranega ni mogoče slišati, pa saj tudi pikic, ki bi morale stati nad nekaterimi samoglasniki v zgoraj zapisanem stavku, nismo mogli zapisati povsem natančno. Starosvetno govorico naših prednikov je enostavno treba slišati in doživeti. Tako kot je bilo to prav na kulturni praznik dano planincem iz Maribora, Ptuja in Lenarta, ki so do zadnjega kotička napolnili dva avtobusa. V kulturnem domu v Ravanci v Reziji so se jim pridružili še potniki tretjega avtobusa, ki ga je tja pripeljala turistična agencija.
"Že šestnajsto leto zapored smo planinci Planinskega društva Maribor Matica odšli na pot prav na dan kulturnega praznika in ga počastili na planinski način. Že po prvih nekaj izletih je bil en avtobus premalo, morali smo dodati še enega, pa še dva sta vedno polna že za leto naprej," je povedal organizator teh izletov Aleš Arih in ni pozabil že kar takoj dodati, da je na srečo vodstvo drugega avtobusa z veliko požrtvovalnostjo prevzel Ivan Tušek - Pajo. Prvi zgodovinar, drugi arheolog, oba pa že dolgo zagreta planinca, sta s temi izleti več kot očitno že takoj na začetku vpeljala na moč zanimiv in privlačen način praznovanja Prešernovega dne.
Tudi k Slovencem v zamejstvu
"Najpomembnejši slovenski kulturni praznik vedno počastimo z ogledom naravnih in kulturnih znamenitosti, ki povezujejo Slovence doma in v zamejstvu. Letos smo se odpravili na obisk v Rezijo, čudovito gorsko dolino v Videmski pokrajini, bili smo že pri koroških Slovencih in pri Slovencih v Porabju, prihodnje leto načrtujemo obisk pri tržaških Slovencih. Te naše poti so načrtovane tako, da oglede združimo s praznično slovesnostjo, ki jo pripravimo sami. S seboj na pot povabimo goste kulturnike. Tako so bili letos z nami Završki fantje, pred tem že nekajkrat odlični recitator Silvo Safran pa pevke vokalne skupine Kresnice in drugi. Se pa vedno tudi med nami najde kdo, ki zna lepo povedati kakšno pesem, tudi Prešernovo."
Na poti v Rezijo so se planinci tokrat najprej ustavili na Brezjah in si ogledali tamkajšnjo slovensko romarsko Plečnikovo cerkev. Završki fantje so prvi dve pesmi zapeli že tam ter tako prijetno presenetili zbrane v cerkvi, da so nas hiteli spraševati, od kod smo prišli. Oj, Triglav, moj dom je nato zadonelo ob spomeniku Jakobu Aljažu, na poti v Rezijo pa smo si ogledali tudi lani odprti Slovenski planinski muzej v Mojstrani.
Vodja projekta izgradnje muzeja in danes njegov vodja, tudi sam zagret planinec, Miro Eržen je bil vesel obiska s Štajerskega: "Res je, da vedno več ljudi hodi v planine. To je nadvse dobrodošlo, saj tudi obiskovanje naših planin ob vzbujanju potrebe po čuvanju narave pomeni krepitev kulture in še posebej zdravega duha."
Tam v Mojstrani je bil tudi čas za malico, s katero je tokrat počastila izletnike Marija Jančič iz Lenarta, seveda pa spet ni manjkalo že znamenitega Pajevega kuhanega vina.
Veselijo se že za leto vnaprej
Tilčka Kosi, ki bo letos slavila 80. rojstni dan, ni manjkala niti na enem od šestnajstih izletov. Takole je povedala:
"Vsi izleti so bili zelo lepi, eden lepši od drugega. Vsak me je navdušil. Če bo le mogoče, glede na moja leta, bom tudi prihodnje leto Prešernov dan praznovala po planinsko!" Tudi Dušan Lužovec je zvest udeleženec "Prešernovih" planinskih izletov. "Ti izleti so zelo prijetno povezovanje celoletnega obiskovanja planin in pomenijo lep uvod v novo planinsko sezono. Še posebej mi je takšno praznovanje všeč zato, ker so organizatorji poskrbeli, da so izvajalci kulturnega programa iz naših vrst," je dejal. Milena Kracina je bila na trinajstih izletih in pravi, da se že celo leto vnaprej veseli, da bo spet šla. "In nisem edina, kajti avtobus je tudi to leto že poln za prihodnji Prešernov dan. Vsi se veselimo, da bomo spet spoznali kaj novega, se družili in se lepo imeli, predvsem pa praznik kulture preživeli v družbi s kulturo." Ervin Breznik je v šestdesetih letih recitiral Puškinov Črni šal na otvoritvi novega internata nekdanjega mariborskega IKŠ (industrijsko-kovinarska šola). Tokrat, po toliko letih, ga je povedal na slovesnosti Prešernu in kulturi v čast v slovenskem kulturnem domu v Ravanci v Reziji. "Že zjutraj, ko se podamo na pot, se tale naš izlet začne z nekim posebnim vzdušjem, kakršno se spodobi za Prešernov dan. V zraku sta kultura in prijateljstvo."
Ohranjamo naše narečje, navade, plese, pesmi, oblačila
So pa letos planinci odšli na pot še posebno radovedni. V Rezijo so si namreč že nekaj časa želeli. O naših rojakih tam na drugi strani Kanina, v Italiji, namreč vse premalo vemo. Potem pa se je zgodil Sandro Quaglia! Prvo presenečenje: sprejel nas je skoraj še mladenič! Torej mladi le ohranjajo svoje korenine. Drugič: Rezijo in rezijanščino je predstavljal na tako edinstveno simpatičen način, da smo se kar nezavedno spremenili v šolarje, ki se zares želijo naučiti nečesa novega. Tretjič: nazadnje je k značilnemu rezijanskemu plesu zvabil še nekaj naših popotnikov in jim dokazal, da lahko tudi ob zvokih citire (violine) in bunkule (posebna oblika kontrabasa) veselo zaplešejo. Četrtič: z veseljem je odgovoril na vsako vprašanje, le škoda, da čas, kadar je lepo, pač vedno prehitro beži.
Pa smo se vendarle podali še v sosednjo vasico Solbico ter si tam ogledali še muzej brusačev. Ta poklic (moški so hodili še do druge svetovne vojne po vsej osrednji Evropi brusit nože, škarje, popravljat dežnike) je bil značilen za Rezijansko dolino in se je razširil ob koncu 18. stoletja. "Res je, da nas je bilo leta 1911 še okoli šest tisoč in da nas je danes le še 1100. A se ne damo! Ohranjamo naše narečje, navade, plese, pesmi, oblačila, šege in lani smo vendarle dobili tudi prvo osebno izkaznico v slovenščini. Zelo smo veseli vsakega obiska rojakov iz Slovenije!" vabi v Rezijo Sandro Quaglia.
Zlatka Rashid