Naš časopis - Ciril Velkovrh: Planinski vodnik. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije, 2010. 126 str., fotogr. (Planinska založba, 335)
Knjižica je izšla v standardnem formatu vodnikov Planinske zveze Slovenije. Razveselil sem se, ker vodnik ni preobširen in je primeren, da ga pohodniki vzamejo s seboj tudi na pot. Že Uvodni del me je presenetljivo razveselil. Povedano je lepo in skoraj vse, kar je najvažnejše za Polhograjsko hribovje in njegov vodnik. Enako velja za besedilo dr. Mateja Gabrovca, ki nam predstavi lego, razdelitev, kamnine, podnebje in vode ter naselja in prebivalstvo Polhograjskega hribovja. Poseben okras knjigi pa je poglavje dr. Nade Praprotnik, ki nam predstavi zgodovino botaničnih raziskovanj v tem delu Slovenije, zanimive rastlinske vrste in združbe ter zavarovane in ogroženo cvetje, s posebnim poudarkom na Blagajev volčin, za planiko našo drugo zaščiteno rožo.
V nadaljevanju nam avtor vodnika prvo predstavi vse pomembnejše vrhove, kot so Tošč (1021 m), Pasja ravan (1020 m), Sivka (934 m), Grmada (898 m), Sv. Ožbolt (859 m), Osolnik (858 in ne 857 m), Gora (sv. Lovrenca, 824 m), Sv. Jakob (806 m), Kožljek (788 m), Jetrbenk (774 m), Koreno (729 m) ter Ključ (623 m). Tu sem jih zapisal po vrstnem redu njihovih nadmorskih višin, ker v vodniku ne morem ugotoviti pravila za njihovo razporeditev. Vrhovi so opisani zanimivo, s poudarkom na njihove naravne posebnosti in zgodovino okolice, predvsem vseh cerkva.
V leksikonih najdemo zapisano, da je bilo na celotnem polhograjskem področju od 23 cerkva kar 9 zgrajenih leta 1526, kar pa nikakor ni mogoče. Verjetno so le tega leta, ko so zgradili mogočno gotsko grofovsko cerkev sv. Petra v Dvoru pri Polhovem Gradcu prvič popisali vse druge cerkve v okolici. Na Bukovem Vrhu je cerkev posvečena Žalostni Materi Božji, na večini zemljevidov pa ni zapisano narobe, kot trdi avtor vodnika, da je posvečena sv. Soboti, ampak je to le splošno uporabljeno ljudsko poimenovanje, ker so nekoč v teh težko dostopnih krajih imeli mašo namesto ob nedeljah le v sobotah. Pri Jetrbenku pa naj omenim le kot zanimivost, da ga prebivalci zahodnega dela Ljubljane imenujemo »Klobuk«, saj je njegova silhueta iz te smeri zares podobna obliki klobuka. Na Ključu pa je v spodnjih prostorih Doma tudi spominska soba iz časa NOB.
Temu poglavju sledijo podrobni zapisi različnih poti iz petih izhodiščnih točk: Polhovega Gradca, Horjula, Medvod, Škofje Loke in Ljubljane. Pogrešam vsaj nekaj poti z Dobrove. Opisi posameznih poti si sledijo po vrstnem redu zaporednih številk registriranih planinski poti pri Planinski zvezi Slovenije. Med posameznimi opisi poti lahko preberemo veliko zanimivih podatkov, a še vedno premalo. V Brišah pogrešam, da je tik ob odcepu za Praproče postavljena Plečnikova kapelica, in da le malo više stoji Kmetija odprtih vrat pri Bitencu s prijazno postrežbo. Tudi ob poti iz Črnega Vrha na Pasjo ravan je pod sedlom prezrta Kmetija odprtih vrat pri Koširju. Opisi poti so zapisani razumljivo in tekoče, s čimer me avtor prepriča, da je to delo opravljal na terenu in ne le z zemljevidom v svojem kabinetu. Priloženi zemljevid na predlistu pa ne služi nikomur. Je popolnoma nepregleden. Če bi bil natisnjen v manjšem merilu, bi na njem lahko označili tudi zaporedne številke opisanih poti.
V knjižici je objavljenih veliko fotografij treh različnih avtorjev. Vezane so na koncu oz. začetku vsake tiskarske pole, kar je pocenilo tiskarske stroške. Navadno pa se ne nanašajo k tekoči vsebini besedila. Večina fotografij je ležečih, objavljenih na pol strani. Prostor je maksimalno izrabljen, saj so fotografije natisnjene v živ rob. Obvezna pregrada med obema pa je namenjena zapisu, ki pojasnjuje, kaj je na fotografijah. Všečno mi je, da so podpisani avtorji v kurzivi. Pri nekaterih fotografijah so lepo vidni vrhovi bližnjih ali bolj oddaljenih gora. Pri cerkvi sv. Ožbolta je v daljavi Storžič (2132 m), eden najlepših slovenskih gorskih vrhov, pri fotografijah Medvod in Žleb so v ozadju zelo lepo vidne celotne Kamniško-Savinjske Alpe, pri celostranski fotografiji Polhovega Gradca bi bilo vredno zapisati, da je v ozadju Gora sv. Lovrenca, saj je slednja ena od markantnih planinskih točk.
Zares dobre fotografije je težko najti ali še teže narediti. V tej knjižici so mnoge zelo zanimive in drugačne, kot jih lahko najdemo drugje (cerkev sv. Jakoba – prvič, Gora z vznožja Sv. Ožbolta, celostranska fotografija cerkve sv. Lovrenca na Gori, Breze, zasneženi Tošč, Grmada in Tošč po nevihti itd.). Slabšim pa bi se izognili že, če bi objavili manj fotografij. Zakaj morajo biti Tošč, Grmada, Gora, cerkev sv. Jakoba, cerkev sv. Ožbolta in Koreno objavljene večkrat? Na strani 118 je objavljen seznam obhodnic v Polhograjskem hribovju z vsemi vmesnimi postajami. Seznam poti in izhodišč vsebuje važnejše vrhove, kjer se navadno poti končajo. Pohvalno je, da so pri samostojnih vrhovih zapisane njihove nadmorske višine.
Z navdušenjem lahko pohvalimo ustvarjalce tega priročnika (Božidar Lavrič - avtor, Marjan Bradeško - urednik, Mitja Košir - recenzent in Avgust Stušek - tehnični urednik), da so se pripravili prvi planinski vodnik za Polhograjsko hribovje. Prepričan sem, da bodo planinci in pohodniki radi posegali po njem. Še bolj pa se veselim druge, dopolnjene izdaje.
Ciril Velkovrh