Tradicionalno srečanje lednih plezalcev, Ice 2006
Led in smeh
Prvi četrtek v letu je, začetek tristošestdesetdnevnega ponovoletnega žurposta in monotonije. Miškova volja in Malenškov skandinavec nas neusmiljeno vlečeta na zahod. V od Ljubljane še bolj depresivno, Jesenicam podobno francosko gnezdece po imenu l"Argentiere la Besse ... Jezus!
Če ne bi vedel, da nas tam na koncu vseh avtocest, prelazov in Avtogrilov, nad turobo brezposelne kotline pričakujejo široke, dolge, prijazne, nekoliko skrivnostne in z bori ozaljšane ter nasploh obdarjene in načičkane doline - predvsem z ledom, bi raje zavil po oporo k Magdaleni v Bejlisa in podlegel skušnjavi. Tako pa v zgodnjem petkovem jutru, s polno glavo potovalnega brencanja, voščim en prav prijazen dober večer, oziroma dobro jutro Nastji in Tratniku. V zaspanih blodnjah slišim še nekaj o ponesrečeni plezalki, številčni omejitvi dostopa v doline in ... tema.
Zjutraj smo soočeni z resničnostjo. Za Fournel smo prepozni. V dolini je že dnevna kvota plezalcev. Štirideset so jih pripustili. V edinem preostalem lahko dostopnem slapu - Hiroshimi - je nekaj začetnikov - kot kaže bodo zadevo plezali cel dan - in lepi Francoz z ekipo snemalcev - lepe noge ima, pa nosek ... prav pristoji mu ... "Ne hvala, peš res ne bi šli v Fournel, je predaleč", gremo rajši pogledat v Freissinieres! "Malenšek, gasa!"
Spotoma kupimo vodniček, da bomo lahko prenehali ugibati, kako dolgi so dostopi do slapov. Je do Les Viollins dvajset minut, ali dve uri hoje? Ups, nenadoma slap zraste pred nami. Ledeni zid nad parkiriščem. Definitivno bolj dvajset minut ...
Napokamo plezalno opremo in od tu dalje ... reportaža postane nujno identična vsem, že zdavnaj prej napisanim, in sploh vsem poročilom o plezanju v zaledenelih slapovih. Nabijanje po donečih svečah, vijake, padajoče fape, švic, miksanje, abalakove, svedrovce, mokre rokavice, pirovsko črvičenje po črevesju v najbolj neugodnih strmalih, vprašanja "a bo tale gurtna še dobra?", mraz, pline, itd ... si lahko predstavljate sami. Uporabite lahko poljubno količino vsega naštetega. Zapolnite tri dneve.
In identiteta? Da se ne izgubimo v otročarijah mikrokozmosa lednoplezalske mrzlice, s katero je obsedena vsa bližnja okolica in da upravičimo status odraslih, ki nam ga je dodelila družba, poskrbimo za edinstvenost. Določajo nas: Gradiškova kuharija a la "never underestimate, what can be done", Malenškovo sukanje volana, "a misl’š, da je tale bankina utrjena?", tarok - neusmiljen, do zgodnjih jutranjih ur, in hahljanje, obsceno in obskurno MATIČArsko humorisanje, "dej kej notr, spihi ga, potegn, kurč... piškoti...", ampak to, priznam, je že težko šteti k avtorskim delom odraslih in zrelih oseb ... Ne, če dobro razmislim, na tale zadnji argument raje pozabite ...
Torej ... v nedeljo smo nekje pri Milanu, v mraku in zahrbtnosti asfaltnega traku - ki mi po vseh letih še kar upa trditi, da v bistvu on je pot - mirno zaključili, da v tale Fournel še pridemo. Slapov je ogromno, mraz skoraj zagotovljen, ceste splužene in ljudje tam tistih pet dni zaradi plezalcev.
Res je drugače, če se ti enkrat za spremembo in ne tako kot doma, ni potrebno spraševati, če bo v slapu že kakšna naveza, če ne bi bilo vendar pametneje vstati ob treh in biti prvi in iskati odgovor na vprašanje: "Zakaj za vraga pa tile topropajo v Lambadi!?".
Če jutro res določa dan, bo tole leto uspešno, vam povem!
Simon Slejko
foto: Gregor Malenšek