NeDelo - Gorazd Utenkar: Čeprav se nekateri ledeniki večajo, so to le redke izjeme, ki potrjujejo taljenje.
Danes po svetu praznujemo dan Zemlje in od leta 2009 mednarodni dan matere Zemlje, kakor ga je poimenovala generalna skupščina Združenih narodov. Kot vsako leto je ta čas namenjen tudi vprašanjem, povezanim z največjo grožnjo modremu planetu, globalnim segrevanjem.
Ena najbolj znanih posledic segrevanja ozračja je taljenje ledu na ledeni celini Antarktiki ter ledenega pokrova Arktike in ledenikov v gorah. Natančno teden pred dnevom Zemlje pa je znanstvena revija Nature Geoscience objavila ugotovitve raziskovalcev s francoske univerze CNRS – Université Grenoble, da se v azijskem gorovju Karakorum ledeniki ne talijo, ampak se celo malenkost večajo.
Gorovje Karakorum je zahodni del Himalaje. Delijo si ga Pakistan, Indija in Kitajska. V njem so štirje od 14 vrhov, višjih od osmih kilometrov, tudi K2, druga najvišja gora na svetu. Gre za enega najbolj odročnih in negostoljubnih delov planeta, poleg položaja in geografskih značilnosti na to vplivajo tudi odnosi med državami, ki si območje delijo; ti se gibljejo med zelo slabimi in katastrofalnimi, nekajkrat so že izbruhnili vojaški spopadi. Približno 20.000 kvadratnih kilometrov (za eno Slovenijo) Karakoruma pokriva večni led, zato to območje včasih imenujejo tretji pol. Gre za najbolj leden predel zunaj polarnih krajev in tam sta tudi drugi in tretji najdaljši nepolarni ledenik, 70 kilometrov dolgi Siačen in 63-kilometrski Biafo.
V nasprotju z drugimi deli Himalaje in sveta se po francoski raziskavi količina ledu tam ne zmanjšuje. Uporabili so tridimenzionalne satelitske posnetke 5615 kvadratnih kilometrov velikega območja v osrednjem Karakorumu iz let od 2000 do 2008 in ugotovili, da so se ledeniki vsako leto povečali za približno 0,1 milimetra. Torej za skoraj nič, vendar je pomembno predvsem to, da se v nasprotju z drugim večnim ledom po svetu ne zmanjšujejo.
Beseda strokovnjakinje
Znana slovenska klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, predstojnica katedre za agrometeorologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti in članica ženevskega medvladnega foruma za podnebne spremembe, pravi, da je povečanje, ki so ga odkrili francoski raziskovalci, izjemno majhno. Da ne gre za neke pomembne spremembe, dokazuje tudi dejstvo, da so podatke zbirali samo deset let, kar je odločno premalo za kakršnekoli sklepe; za dolgoročne spremembe v tako počasnih procesih, kot je spreminjanje podnebja, je nujnih vsaj trideset let raziskav.
Vendar Kajfež Bogatajeva pravi, da obstajajo podobni primeri. Nekateri ledeniki v Argentini in na Norveškem ostajajo vsaj enako veliki, če se že ne širijo. Rast bi lahko povzročalo prav segrevanje podnebja, naj še sliši še tako protislovno. Velikost ledenikov je namreč odvisna od tega, koliko snega pade na njih. Toplejši zrak vsebuje več vlage kot hladni, zato lahko ponekod, kjer so temperature kljub otoplitvi še vedno pretežno pod ničlo, na primer v gorah, pade več snega, kot ga je včasih, in beli pokrovi celo rastejo.
Drugi vzrok, zakaj se nekateri ledeniki ne talijo, je, da se je spremenil padavinski sistem. Zdaj je nad oceani in nekaterimi deli kopnega – v Argentini, Skandinaviji, nekaterih delih Rusije in Združenih držav Amerike – več padavin, kot jih je bilo včasih, manj pa predvsem v pasu od Sredozemlja do Indije in Kitajske. Minimalno rast nekaterih ledenikov je torej mogoče pripisati tem spremembam padavinskega sistema.
Še en dejavnik, ki vpliva na obseg ledenikov, pa je onesnaženost zraka z aerosoli, bolj po domače, s sajami. Kjer je v zraku več saj, se jih več spusti tudi na ledene pokrove. Ti postajajo temnejši, zato vsrkajo več sončne toplote in se talijo hitreje. Kajfež Bogatajeva pravi, da se takšni temnejši ledeniki zmanjšujejo dvakrat hitreje kot drugi. V zadnjem času pa se pojavljajo teorije, da se obdobje otoplitve končuje in da je pred vrati nova ledena doba. Začela bi se menda lahko že leta 2014, vsekakor pa do konca tega desetletja. Vendar Kajfež Bogatajeva pravi, da za kaj takšnega ni nobene podlage, vsi dokazi namreč govorijo nasprotno. Po njenem je prva, manjša ledena doba mogoča čez 10.000 let, prava pa šele čez 40.000 let. Takrat bo Zemlja v takšnem položaju glede na Sonce, da se bodo začeli procesi ohlajanja in sprožili novo ledeno dobo. A le, če človek naravnih procesov ne bo nepopravljivo spremenil. »Lahko bi rekli, da smo precej bliže temu, da ledenih dob sploh ne bo več, kakor da bi se kakšna začela kmalu,« je razložila vodilna slovenska klimatologinja.
Edino, kar bi lahko v kratkem ustavilo segrevanje planeta, je sprememba – torej zmanjšanje – aktivnosti naše zvezde, Sonca. »Vendar je možnost za kaj takšnega tako majhna, da je sploh nima smisla ocenjevati,« je prepričana Kajfež Bogatajeva.
Gorazd Utenkar