Slovenske novice, 21.02.05 – Mirko Kunšič: Sobota je usodno zaznamovala Alpinistični odsek Radovljica – Nesreča pod Luciferjem in zdrs v steni Storžiča
Dan v novicah
Ledeni Lucifer je vzel plezalca
Sobota je usodno zaznamovala Alpinistični odsek Radovljica — Še ne 30-letni Miro Udir iz Zaloš pri Podnartu ni preživel padca v ledenem slapu Lucifer — Zdravnika sta ga oživljala, a sta bila nemočna — Mirov kolega, Uroš Amon iz Radovljice, se je po 300-metrskem drsenju po čudežu živ zaustavil v severni steni Storžiča
Gozd – Martuljek, 20. februarja: Meni je nepopisno hudo. Bila je nesreča! Pri sestopu. Zgodilo se je v trenutku. Zjutraj sva se še v temi odpeljala v Gozd - Martuljek. Še pred dnevom sva bila pod Mokrimi Pečmi. Zaledeneli slap, ki ga vsi poznamo kot Luciferja, je
Miro Udir preplezal že trikrat. Bil je razpoložen, ko sva se ga lotila. Po prvem raztežaju sva se zaradi premokrega ledu odločila, da sestopiva. Da greva plezat v kakšne druge, bližnje slapove. Varoval me je, ko sem se spuščal v vznožje. Tam sem se odvezal. Še prej sem vprašal, ali ga varujem. Pa mi je dejal, da to ne bo potrebno. Izpel se je na varovališču in nato se je zgodilo,« nam po telefonu pove 40-letni
Sandi Jurjevčič iz Begunj, pretresen zaradi prijateljeve tragedije.
V soboto dopoldne sta bila pod vstopom v Luciferja, kot so zaledeneli slap Mokrih Peči leta 1979 krstili prvopristopniki, Matijevec, Vidmar in Oblak, tudi alpinista iz Žlebiča in Sodražice.
Takoj ko sta videla padec in nato drsenje nezavestnega plezalca, sta klicala dežurnega v kranjskem centru za obveščanje. Zaprosila sta za takojšnjo zdravniško prvo pomoč.
»S sinom Andrejem, ki je že zdravnik, sva si na parkirišču Srednjega Vrha ravno oprtala turne smuči na nahrbtnik. Po 10. uri so mi po telefonu sporočili, da bo potrebno reševanje. Medtem ko je sin vozil v dolino, sem klical kolege, gorske reševalce postaje GRS Kranjska Gora. Dvajset minut sva potrebovala z Andrejem do hudo ranjenega plezalca. Pozneje se je pridružil še izkušeni zdravnik naše postaje GRS dr. Peter Najdenov z vso medicinsko opremo, ki jo imajo v posebnih zdravniških nahrbtnikih zdravniki gorski reševalci letalci. Resnično sta se oba zdravnika trudila pri oživljanju. Naredila sta prav vse, da bi mladega plezalca ohranila pri življenju. Toda rane, ki jih je dobil pri 30-metrskem padcu in nato še 40-metrskem drsenju po spodnjem, pristopnem delu slapu, so bile zanj usodne. Tudi vsega vajeni gorski reševalci smo bili pretreseni in nemočni. Pozneje je o svojem videnju nesreče pripovedoval starejši soplezalec. Rekel je, da sta se obrnila po prvem raztežaju, zato ker se sam ni dobro počutil,« pove Janez Kunstelj, načelnik postaje GRS Kranjska Gora, ki je vodil reševanje pod Luciferjem.
Na ogled kraja nesreče so prišli tudi policisti postaje Kranjska Gora, kriminalistični tehnik in dežurni kriminalist SKP PU Kranj.
V sporočilu za javnost so dežurni na OKC PU Kranj zapisali, da se je nesreča zgodila, ko se je Miro Udir iz Zaloš pri Podnartu, zaposlen v enem od kranjskih računalniških podjetij, izpel iz varovališča in začel nenavezan prečenje k sestopu. Pri tem mu je zdrsnilo.
Mogotec
Mokre Peči, krščene kot Lucifer, so za alpiniste velika klasika slovenskega plezanja po zaledenelih slapovih. Lucifer je, kot je napisal eden izmed kronistov, ledeni mogotec, alpinistom najbolj na očeh. Tudi zato je izziv za vse, ki se preskušajo v plezanju v mrzli in hudo zdrsni podlagi. Smer se dejansko začenja, ko plezalci pridejo čez skočnik na desni strani in prečijo tako imenovano rampo na levo stran zaledenelega slapu. V tistih prvih 70 metrih je ledena vertikala z naklonino nad 75 stopinjami in popolno vertikalo tudi dobila ime.
»V našem, številno velikem alpinističnem odseku je imel Miro status starejšega pripravnika. To pomeni, da ni bil neizkušen. Nasprotno, znal se je gibati, tako v ledu kot v skalnih smereh. Pred dvema letoma je bil na Elbrusu (5642 metrov). Bil je kandidat za letošnjo odpravo na Pik Lenina v Kavkazu. Poznal je Luciferja in druge slapove. Za nas je urejal in urednikoval kot računalničar našo spletno stran. V soboto se ga je pri sestopu dotaknila tisočinka nepazljivosti. Lahko da mu na naklonini ni v celoti prijela dereza, in to je bilo zanj usodno. Vse v odseku nas je globoko prizadela njegova smrt,« pove Grega Brajnik, načelnik AO Radovljica.
V nedeljo popoldne so tolminske gorske reševalce obvestili, da je na njihovem območju v gorah zdrsnila planinka. Po prvih dosegljivih informacijah padca ni preživela. Ker je močan veter preprečeval, da bi piloti helikopterja v bližino pripeljali reševalce in zdravnika, so ponjo odšli reševalci z gorskimi nosili.
Kot nam je povedal Toni Smolej, načelnik Komisije GRS Slovenije, se je letošnje leto začelo črno. Z nedeljsko nesrečo so v gorah umrli štirje, če pa dodajo še oba alpinista iz Prage, je statistika še bolj črna. Gorski reševalci 17 postaj GRS so bili letos že v 22 reševanjih.
(M. K.) |
Čudež
Če je nesreča v soboto dopoldne zaznamovala pretrgano navezo v Luciferju, je sreča nekaj ur pozneje obvarovala pri življenju drugega člana radovljiškega alpinističnega odseka. Mlajši pripravnik, 33-letni
Uroš Amon iz Radovljice, je z bratom dopoldne najprej preplezal Kramarjevo smer v severni steni 2132 metrov visokega Storžiča.
»Z vrha sva nameravala smučati. Po dveh, treh zavojih Urošu robniki smuči na ledeni podlagi niso prijeli. Ni se mu uspelo ustaviti. Zdrsnil je v globino Petega Žrela. Relativno se je za brata vse dobro končalo. Nekaj sto metrov nižje,« nam je Aleš Amon po telefonu srečen opisal razplet sobotnega zdrsa v Storžiču.
Kot nam je povedal Matija Perko, načelnik postaje GRS Tržič, so bili v trenutku zdrsa v Petem Žrelu še trije, ki so se vzpenjali na goro po severni strani.
»Ti so tudi klicali 112 za pomoč. Mene so o nesreči obvestili ob 13.40. Ker poznam steno, tam smo že večkrat reševali, sem takoj predlagal helikopterski način. Hkrati sem našega zdravnika dr. Matjaža Fležarja še s sedmimi gorskimi reševalci napotil s terenskim vozilom do doma pod Storžičem, če bi bilo iz kakršnih koli razlogov potrebno klasično reševanje. Sam sem čakal na plovilo v Bistrici pri Tržiču,« nam pove Perko.
Vodja pilotov letalske policijske enote Jože Brodar in Rafael Jaklič sta odletela s helikopterjem najprej po zdravnika Najdenova v Kranjsko Goro. Skupaj z gorskim reševalcem letalcem, Janezom Trilerjem in operaterjem Mihom Avbljem so v bližini hudo ranjenega Uroša spustili z jeklenico iz plovila zdravnika in nato še reševalca letalca. Turnemu smučarju sta ponudila prvo pomoč in ga namestila v helikoptersko vrečo. Za dvig je bilo treba na helikopterskem vitlu odviti vso jeklenico, da so lahko Radovljičana varno potegnili iz severne stene. Odpeljali so ga na streho jeseniške bolnišnice.
Takoj so ga sprejeli dežurni zdravniki in se lotili operacije zlomljene stegnenice.
Vsi, ki poznajo zimo v severni steni Storžiča, vedo, da je Uroš čudežno preživel 300-metrsko drsenje po strminah Petega Žrela. Tudi zaščitna čelada, ki jo je imel, je pri tem blažila udarce.
Ko se bo Uroš pozdravil, bo lahko občutke drsenja v nič opisoval prijateljem. Tega žal v forumu spletnih strani AO Radovljica, ki jih je naredil in urejal, ne bo mogel storiti Miro Udir.
Ne verjamejo
Tisti, ki so Mira dobro poznali, enostavno ne morejo dojeti, da ga ni več. Ostal jim bo v neizbrisljivem spominu. Že ko se je oglašal s kratkimi pripombami na spletu AO, je iz njegovih stavkov vela radost do življenja. Podčrtano z adrenalinom in iskrenimi željami.
Miro je decembra 2003 med drugim zapisal: »Nj bo use fest na Božiča dan pa še do konca leta in naprej ...!«
Usoda tega očitno ni hotela nikdar prebrati.
Mirko Kunšič