Dnevnik, 31.08.05 – Miha Pavšek: Ledeniška goba ali miza je ploščat skalnat blok
Prosti čas
Vreme in ljudje
Ledeniško gobarjenje
»Konec dober, vse dobro,« pravi znani pregovor, ki pa je za letošnji avgust vse prej kot prikladen. Kaj nam namreč pomaga zadnjih nekaj lepih dni (zdržalo bo ravno še za konec tedna), ko pa sta bila prej moča in hlad. Še več, kot smo lahko že prebrali ni bilo minuli mesec v Sloveniji niti enega samega vročega dneva, ko temperatura zraka preseže 30 stopinj Celzija. Pred dvema letoma pa smo jih imeli ponekod tudi več kot dvajset! Zadnji poletni mesec bo prav gotovo precej odstopal od povprečja pri vseh najpomembnejših meteoroloških kazalcih: številu ur sončnega obsevanja, padavinah in temperaturah. Sicer pa počakajmo še kakšen dan, ko bodo že znani uradni podatki o letošnjem avgustu in z njim tudi o meteorološkem poletju, ki se zaključuje prav z današnjim dnem. Ponekod bodo padli tudi rekordi, predvsem padavinski, saj so v nekaterih krajih v zadnjih dveh mesecih »pridelali« celo več kot polovico povprečne letne količine padavin. Skratka, za nami je poletje, po katerem pa bo dišalo vsaj prve septembrske dni. In morda nas obišče prav kmalu še babje ali indijansko poletje, saj nimate nič proti?
Letošnje poletje si bodo torej zapomnili predvsem ljubitelji hladnih, mokrih in senčnih dni, zlasti pa gobarji. Menda so v zadnjih tednih gobe tudi v resnici ponorele, toliko jih je! Res se najde med lisičkami, dežnikaricami in gobani tudi kakšna »strupena« medvedka. Pa kaj bi to, ko pa je vendarle gobarska slava tako mikavna in nič kaj dosti ne zaostaja za lovsko. Morda je to, namreč gobje nabiralništvo, še eden od zadnjih »pravzgibov«, ki so preživeli ves civilizacijski razvoj. Še več, da so se nekdaj z nabiralništvom ukvarjale predvsem ženske (moški pa z lovom; morda izvira od tod rek sodobnih žena, češ, da se mož »jaga« naokrog...) potrjujejo tudi številne gobarke, ki jih je te dni moč opaziti na preži širom po naših gozdovih. Poleg užitnih in strupenih poznamo še eno, prav posebno vrsto gob - ledeniško gobo ali mizo. Ta seveda ne more končati na krožniku, z njo pa se tudi ne morete zastrupiti, saj je namenjena predvsem občudovanju. Predvsem pa se moramo še bolj potruditi in imeti malo več sreče, da jo najdemo, saj rastejo tovrstne gobe le na snežiščih in lediščih visokogorskega sveta.
Zadnja poletja in zime (in potresi?) so bili očitno naklonjeni tudi nastanku ledeniške mize na enem od snežišč na zahodnem robu Triglavskih podov. Koliko je še takih in podobnih zanimivosti okrog našega Očaka, ki so skrite očem kljub bližnjemu »božjepotju« ali pa prav zaradi tega. Foto: Miha Pavšek, arhiv GIAM ZRC SAZU
Ledeniška goba ali miza je ploščat skalnat blok (lahko tudi balvan) na ožjem ledenem podstavku, ki nastane zaradi počasnejšega tajanja ledu pod njim, kakor pa v njegovi neposredni okolici. Za nastanek so tako potrebni ne preveč strmo ledišče ali snežišče, sonce in ploščate skale oziroma večji odlomi kamninskega gradiva. Čeprav imamo Slovenci le še dva ledeni(č)ka, Triglavskega in ledenik pod Skuto (skupaj merita le še poldrugo nogometno igrišče), pa so v osojah še številna snežišča. Zato imamo pri nas, v primerjavi z drugimi deli Alp, predvsem ledeniške gobice in mizice. Nastanek vseh je enak, razlika je torej le v velikosti. Večji ali manjši kamninski blok ali plošča zaščiti ledeniško (snežniško) površje pred sončnimi žarki. Spodaj ležeča ledena ploskev se zaradi tega znižuje znatno počasneje, kot pa površje v okolici. Čez nekaj časa izstopa tak blok na ledeniškem podstavku in je opazno dvignjen nad okolico, zato ga lahko vidimo že na daleč. Ko se ledenik umakne, ostanejo le še veliki skalni bloki ali ledeniški balvani. Ponekod nam ti pomagajo tudi pri ugotavljanju obsega nekdanjih poledenitev.
