Polet.si, Uvodnik - Primož Kališnik: Človek je čuden stroj. Nikoli nihče ne bo mogel izumiti stroja, ki bo tak, kot je človek.
Lahko mu bo povsem podoben, lahko bo videti in lahko bo mislil kot človek – no, verjetno še bolje, vsaj glede logike – in se bo gotovo veliko manj kvaril kakor človeško telo.
Nečesa pa tehnologija gotovo nikoli ne bo zmogla narediti – čipa za nepredvidljivost.
Ustroj človeškega stroja je osupljiv, a vse to ni nič v primerjavi s tem, kako osupljiva je človekova nepredvidljivost.
Če bi bil vesoljček in bi s prijateljem gledal na Zemljo, bi verjetno rekel: »Poslušaj, E.T., ljudje so res nori. Nikoli ne veš, kaj bodo naredili.«
Pred časom sem se zalotil, da razmišljam, kako jasne so mi nekatere stvari. Prav bister nisem, a ravno prav, da vem, da ko začneš tako razmišljati, je s teboj konec. Ko misliš, da veš vse, da ti je vse jasno, si največji bebec na svetu. Možgani kaput.
Zato je svet poln bebcev. Če bi bila bebavost svetovna ideologija, bi bila Slovenija za vse večne čase prva velesila sveta.
Nekdo, ki mi je blizu, me sicer kliče kreten, in tolažim se, da je to poklon; jasno, če ga primerjaš s pomenom besede bebec.
Vem, da nič ne vem, in vem, da bo vedno tako. In zaradi tega sem srečen. Ker je vsak dan nova zgodba.
Neverjetno je, kako nepredvidljivo ljudje ravnamo v nekaterih trenutkih, povsem drugače, kot bi pričakovali.
Zadnjič sva se z zdravnico, ki tudi piše v ta časopis, peljala s kolesi tja čez Ljubljansko barje. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bila Nada nekaj dni pred tem operirana in zdaj okrašena s štirimi vijaki in titanovo ploščico v zapestju. »Zdaj bom nosila žlahtne kovine do konca življenja.«
Deset dni prej se je na kolesarski tekmi, s katero sva se, skupaj stara 99 let, nekako želela posloviti od mladosti, zlomila roko in se grdo potolkla po obrazu. In dan pred startom najine 1200 kilometrov dolge dirke jo je, ko se je vračala s kolesarske vadbe, sredi Ljubljane precej grdo zbil avto. A se je vseeno pojavila na startu. »Hodim bolj težko, za kolo sem pa dobra. Bolečina čez čas tako ali tako mine.«
In sva tako vozila čez Barje. Popoln dan, Kamniške z belimi čepicami v daljavi, bliže zeleni Polhograjci, prijeten veter in opojen vonj pozne pomladi.
Na Vrhniki se ustaviva. Nada ima solzne oči.
»Bemti, jo mora boleti roka, babo trmasto,« sem si mislil, vprašal pa isto z nekaj lepšimi besedami.
»Ne, le srečna sem. Od veselja jokam. Poglej, kako lep dan je, in midva sva skoraj zdrava in imava to veliko srečo, da sva iskrena prijatelja in da kolesariva skupaj. Pomisli, kako srečna sva lahko, koliko ljudi tega ne more početi.«
Bil sem malo na mestu ustreljen. Malo pod kotom sem pogledal Nado, ali je morda ni obsedel kakšen duh. Morda pa je njena nenadna preobrazba posledica dveh padcev na glavo v dveh zaporednih dneh, sem, žleht, kot sem, pomislil. Ja, to bo. In ker je bilo to močnejše od mene, sem ji to tudi rekel.
»Moram pohvaliti čelado,« je dejala, »vse je zdržala, dva taka padca na glavo.« In se je režala izpod ta iste čelade.
No, je že dobra, je že nazaj, sem si mislil, potem pa ...
»Poslušaj, si bral na kolesarskem forumu, kaj je nekdo napisal ob mojem padcu, ko sem se polomila?«
Rekel sem, da ne.
»Nekako tako, da je to v družini, da Kozjeki radi pademo, v oklepaju pa so napisali mož Pavle,« se je smehljala.
Malo sem bil zabetoniran. Pa ne zaradi duhovne razsežnosti tistega, ki se mu zdi duhovito povezati padec slovitega pokojnega alpinista, Nadinega moža Pavleta, ki je za vedno ostal v Himalaji, s kolesarskim padcem njegove vdove. Bolj me je presenetilo, kako mirno je Nada to povedala. Z nasmehom, brez vsake zamere. In ko človek misli, da je doživel že vse, pride še smetana na torti.
Nada si je dala opraviti nekaj okoli kolesa, in, kot mimogrede, dodala še to: »Človek žal ni dobro obveščen. Kozjeki res radi pademo. Škoda, ker ne ve, da je tudi brata v hribih za vedno odnesel plaz.«
Še zame, ki sem, kot se ve, kreten, je bilo to malo preveč. Tiho sem vozil pred Nado. Tisoče misli mi je šlo po glavi, vse niso bile zdrave. Do konca sem pognal. Napor je dober za odganjanje misli. Žal ima prekratek rok uporabe ... Misli pridejo nazaj. Vedno. Kakor Lesi. Vedno se vrnejo.
V naslednjih dneh sem imel bučo polno navlake. Razmišljal sem, kaj vse se je zgodilo v desetih dneh. Kako je spolzek ovinek pod Semedelo odnesel najine želje in trdo delo mesecev, morda let. Razmišljal sem, kako neverjetno je Nada opravila z mitom o ravnotežju Kozjekov kot človeške vrste.
Potem mi je nekdo od prijateljev, ki so po padcu Nado peljali na urgenco, povedal, da je hotela voziti naprej z zlomljeno roko. In da je potem, ko je spoznala, da to že zaradi fizike ne bo šlo, dejala, da komaj čaka, da bova prihodnje leto spet startala na isti dirki. Da je bila letošnja učenje, jasno, s kakšnim zlomom viška.
Človek je najbolj nepredvidljiv stroj. A zmore vse. Vedno. In ko ti postane približno jasno, da v življenju ni enosmerne poti, da je vse samo nenehno ponavljanje istih stvari, namenjeno temu, da se v vsakem krogu kaj naučimo o življenju, je vse zelo lahko.
Kdaj ste nazadnje padli? Ravnokar? Se vam zdi, da ni poti naprej? Ne bo držalo. Je. Vedno je pot. Tudi iz nesreče, obupa, neskončne žalosti.
Vsi smo dali to skozi. Vsi, tudi kreteni.
Razen bebcev, ki mislijo, da znajo in vedo vse. Tem ni pomoči.
Vi niste taki. Zato vstanite, poberite se in in se skozi špalir bebcev vrnite v življenje. Ko boste v svetlobi sončnega dne, bodo oni še vedno v temi. Ja, naj kar vladajo tam, kjer je njihovo mesto. Lepo je biti bebec, zelo slovensko.
Nam k sreči ni treba biti poleg. Gremo v nov krog, da bomo videli, kaj vse se nam je še namenjeno naučiti.