Delo, 16.10.06 - Tomaž Branc: Letos v gorah že več nesreč kot v vsem lanskem letu
Delo, ponedeljek, 16. oktobra 2006, večerna izdaja
Kronika
Lepo vreme vabi v gore
Letos je bilo v gorah že več nesreč kot v vsem lanskem letu – Bo zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami uredil plačevanje reševanj?
Kranjska Gora – V prvih devetih mesecih letošnjega leta se je v gorah zgodilo več nesreč kot v vsem lanskem letu; lani so jih popisali 232, letos pa se jih je zgodilo že več kot 260. Približno takšno je tudi povprečje vremensko »normalnih« let. Kot je na tiskovni konferenci v Kranjski Gori povedal Janez Kosec, načelnik podkomisije za informiranje in analitiko pri Gorski reševalni službi Slovenije (GRSS), je najverjetnejši vzrok za to, da je bilo letos med vikendi in prazniki lepše vreme kot lani. V približno 30 odstotkih nesreč (78) so posredovali reševalci GRSS, v večini – 177 nesrečah – pa reševalci maja letos ustanovljene Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS), ki je od 3. oktobra tudi uradno vpisana v register društev na Upravni enoti Radovljica.
»Tudi novi zvezi je priznan status humanitarnosti, tako kot GRSS. Poudarjam, da je nova zveza le način organiziranosti gorskih reševalcev, naše delo zaradi tega ni nič drugačno kot prej, ko je vseh 17 gorskoreševalnih postaj v Sloveniji delovalo pod okriljem Planinske zveze Slovenije (PZS),» je zatrdil predsednik GRZS, Radovljičan Miro Pogačar. Tem besedam pritrjuje tudi Toni Smolej, načelnik GRSS, kateri je ostalo zvestih pet gorskoreševalnih postaj. »Delamo enotno. Financiranje, izobraževanje in potek akcij niso moteni. Tudi GRZS sodeluje s PZS, kar je normalno, saj od tam izhajajo tudi reševalski kadri.« Miro Pogačar je pojasnil, da potekajo pogovori o priključitvi GRZS s preostalimi petimi postajami. Te postaje so Kranj, Mojstrana, Kranjska Gora, Rateče in Tolmin. »Upamo, da se bo to zgodilo že v prihodnjem letu. Nadaljujejo se tudi pogajanja s PZS o sodelovanju in o morebitnem priznanju pravnega nasledstva GRSS nam. Vendar, kot kaže zdaj, do takšnega dogovora ne bomo prišli.«
Zmeda, ki nastaja zaradi delovanja dveh vzporednih organizacij, pa ne preprečuje, da bi slovenski gorski reševalci še naprej dobro opravljali svojega poslanstva; kljub temu, da si je pri delodajalcih vse teže pridobiti proste dneve za »humanitarno delo« – delodajalci ga, ko gre za posle, vse manj razumejo. Med številnimi rešenimi življenji so v statistiko doslej vpisali tudi 25 mrtvih v gorah, od tega 19 planincev in šest drugih, v glavnem jadralnih padalcev. Lansko leto je v slovenskih gorah umrlo 33 ljudi, med njimi 21 planincev. Najpogostejši vzroki za nesreče, tudi smrtne, so še vedno padci in zdrsi (skoraj polovica vseh nesreč), nepoznavanje terena ter telesna in duševna nepripravljenost oziroma bolezen. Največkrat, 37-krat, so morali posredovati reševalci postaje Bohinj, le enkrat manj Tolminci, sledita postaji Bovec in Kamnik s 26 oziroma 25 posredovanji. Dežurna ekipa na Brniku – pilot, reševalec letalec in zdravnik letalec – je bila v pripravljenosti 18 vikendov in praznikov od maja do septembra, kar je naneslo 59 dni dežuranja. V tem času so opravili 46 reševalnih akcij od 177, kolikor jih je steklo v tem času. Torej so sodelovali v več kot četrtini vseh akcij, kar nedvomno govori v prid helikopterskega dežuranja, po drugi strani pa dokazuje, da je klasično reševanje še vedno osnovno in najpogostejše.
Na spletnih forumih, namenjenih ljubiteljem in obiskovalcem gora, se je v zadnjem času odprla debata o tem, da se reševanje »včasih« plačuje tudi v Sloveniji. Miro Pogačar pojasnjuje: »Gorski reševalci opravimo svoje delo. Računov ne izdajamo. Reševanje je v Sloveniji brezplačno za vsakogar, ki ima urejeno zdravstveno zavarovanje. Izdajatelji računov so navadno zavarovalnice, saj ne krijejo stroškov za mrtve in nepoškodovane. Račune za prevoze izstavljata tudi ministrstvi za obrambo in za notranje zadeve. Te stvari so pri nas še precej neurejene. Poznamo primere, ko račune dobijo žalujoči svojci. Upamo, da se bodo te stvari uredile z zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki naj bi odrejal tudi plačevanje reševanja v primerih, ko bi šlo za pomanjkljivo opremo ali alkoholiziranost ponesrečenca oziroma reševanca. Potrebujemo pa podzakonske akte, ki jih še nimamo.«
Tomaž Branc