PV 1959/05/197 – Vlado Vodopivec: Konec avgusta 1956 ...

Listi iz dnevnika

VLADO VODOPIVEC

Pred nekaj dnevi sem se v Vratih srečal in spoznal s Prevcem in se dolgo v noč z njim pogovarjal.

Tistega dne sva z Marjanom prespala v bivaku na Gruntu. Ko sva zgodaj zjutraj zlezla z ležišč in se začela razgledovati v mežikajoče, čemerno jutro, sva brez mnogo posvetovanj vedela, da nama je grebenska plezarija od Oltarja do Škrlatice zopet splavala po vodi. Nad Triglavom in Luknjo so visele dolge, meglene cunje, ovijale Škrlatico, Rokave in Oltar, da grebena sploh nisva videla, jutro pa je "bilo toplo, dišeče in neprijetno. Oprtala sva vrv in nekaj klinov in se slabe volje podala pod steno.

Uro zatem sva se že dvignila v poklino med Oltarjem in Rokavi in se počasi pomikala proti grebenu. Za nekaj časa so se razpodile megle, vrhovi od Triglava do Škrlatice so se odprli, sonce pa je žgalo neusmiljeno, da sva se kopala v znoju. Čim bolj sva se bližala grebenu, tem več sva počivala in izpovedovala drug drugemu nerazpoloženje in lenobo. Na vrhu Oltarja sva se zleknila utrujena, kot da je naju prineslo prav iz doline. Nisva dolgo tako počivala, ko se je vreme začelo naglo slabšati. Škrlatica se je zopet zavila v črne oblake, od Jalovca sem pa je že pobliskavalo in grmelo. Kar se da naglo sva jo udarila po drugi strani nazaj proti bivaku in komaj sva minila melišča pod steno, se je z vso silo vlilo. V bivak sva pritekla dodobra premočena.

Zlezla sva zopet pod koče in skozi odprta vrata opazovala neurje. Po strehi je bobnal dež, midva pa sva se predajala vsak svojim mislim.

Proti večeru sva se spustila v Vrata in tam sem se srečal s Prevcem. Sam, kot vedno, je to jutro prilezel iz Krnice mimo bivaka pod Poncami, stopil v Škrlatičine grede in pod previsi nekje vedril, potem pa še v dežju zlezel čez škrbino med Škrlatico in Rakovo špico ter se umaknil moker v Vrata. Kot da se opravičuje, mi je pripovedoval, da je mislil prenočiti nekje gori v skalah in se s Škrlatice preko grebena spustiti preko Oltarja do bivaka na Gruntu, pa ga je dež nagnal v dolino.

Potem sva govorila o grebenih, ki jih je preplezal, o stenah in poteh ter prehodih, ki jih je čudovito dobro poznal, govorila sva o samohodstvu in tovarištvu, o njegovih nočeh v gorah in o ekstremizmu. Njegovi pogledi so bili ekskluzivni, skoraj netolerantni, toda kljub temu je bil njegov odnos do gora tako kompleksen, topel in neposreden, da sem čutil v njem pravega gornika. Morda bi se zagovorila še dolgo v noč, da nisva bila oba utrujena. Kam kani naslednji dan, mi ni povedal. Morda tega niti sam ni vedel.

Drugo jutro sem ga videl skozi okno, kako je krenil težko oprtan od doma proti Triglavu, Luknji ali kdo ve kam. Kot da se je nečesa spomnil, se je vrnil do skale za domom in začel preizkušati svojo gumijasto obutev. Takrat je začutil, da ga opazujem, pa se mi je zasmejal in pokazal podplate:
»Precej so že izlizani, pa bodo že še vzdržali. Želim ti srečno pot.« Tako sem ga spoznal in obenem videl zadnjikrat.

Konec septembra 1957

Mesec dni kasneje sva v čudovitem septembrskem dnevu z Marjanom počivala na široki ploščadi v dobri prvi tretjini Skrlatičinih gred in kot z balkona gledala v dolino. S ceste na Vršič se je culo brnenje avtomobilov. Dolina z vsemi problemi je bila tako daleč od naju. Mislil sem na Prevca in se vračal na njegova originalna razmišljanja o odnosu do gora.

Zakaj v zadnjih desetih letih toliko mladih ljudi, ki so se zagnali v stene in izvršili tam lepa in pogumna dejanja, naenkrat odneha, ko dosežejo visoko in nadpovprečno stopnjo plezalske zmogljivosti? Ali jih res v gori zanima samo nerešen problem v steni, za vse ostalo, kar daje gora človeku, pa nimajo pravega interesa? Ali ni v usmerjenosti ali pa rasti povojne plezalske generacije nekaj zmotnega, nekaj, kar ne sme ostati trajen pojav in kar se mora preživeti? Ali pa je to sodoben aspekt, znak nemira sodobnih mladih ljudi, ki ima svoje korenine v vrsti okoliščin, v katerih so doraščali in doraščajo? Na vsak način so ta nova stremljenja daleč od spoštljivega odnosa do gora, ki so ga nosile v sebi prejšnje alpinistične generacije od prvih trentskih lovcev pa preko Juga in njegovih posnemovalcev do predvojnih skalašev.

Premišljujem o svojem plezalskem prijatelju Marjanu Lipovšku. Nikoli ni izvršil velikih plezalskih dejanj in njegovo ime ne bo blestelo med tistimi, ki so prvi osvajali naše stene. Toda že več kot petindvajset let hodi včasih ves zagnan, včasih zamišljen, potem zopet ves razigran, sam ali s tovariši v gore in odkriva vedno znova njih lepote. Po vseh svojih alpinističnih dejanjih, po svojem odnosu do gora, ki ga izpričuje kot pravi gornik, v stenah in zavarovanih poteh, kot pisec člankov o njemu posebno dragih predelih, je Marjan idealna gorniška osebnost. Pred štirimi leti sva se prvič skupaj navezala na vrv. Od takrat sva se nekajkrat dobivala poleti in pozimi, v zgodnji pomladi in takih jesenskih dneh, kot je bil ta v Škrlatičinih gredah. Čudovit tovariš je, miren in preudaren, vesel, čudovito zna ustvariti razpoloženje za lepa doživetja v gorah. Skušal sem razvozlati, kaj ga veže na gore in zakaj je njegov stik z goro tako intimen in trajen.

Morda bi še naprej razmišljal od tam dalje, kjer sva s Prevcem nehala, da se ni Marjan ob meni zbudil iz dremavice in predlagal, da kreneva dalje. Skoraj sprehajaje sva se pomikala po širokih gredinah, dokler se nisva znašla na sicer kratki pa dovolj zoprni, krušljivi prečnici, ki čisto gotovo po vseh pripovedovanjih ni ležala v originalni smeri. Toda preveč sva bila zadovoljna in razigrana, da bi se vračala. Previdno sva se pretipala preko do širokega stojišča, potem pa sva se dvignila v strmo steno in po dobrih dveh raztežajih sva bila pri možicu. Igraje sva zlezla na škrbino, od koder sva zagledala tik pod seboj nadelane poti, ki drže na Škrlatico.

V pozni pomladi 1958

Konec maja sva z Vlastom kasno dopoldne stala na snežišču pod Travniško grapo. Dan je bil prijeten, sončen, samo sem in tja iz še zasneženih sten je vel proti nama hlad. Namenjena sva bila v raz, pa naju je zamikalo snežišče v grapi. Sneg je držal in v prvih raztežajih sva hitro napredovala po grapi navzgor, potem sva se ji umaknila v ostenje na levo, ko pa sva našla lep prehod, sva zopet stopila v grapo in preko nje po lepih policah na raz. Tamar je bil že v senci, ko sva iz široke ploščadi na razu strmela v divje travniško ostenje. Plezala sva »divje«, niti v Prevčevi niti v Zupančičevi smeri, temveč tu in tam, in še snežišča v grapi sva izrabila.

Ko sva se na vrhu razvezala, se je dan že nagibal k večeru. Zdajci sva bila v gosti megli. Začela sva se spuščati po snežiščih proti Trenti in iskala smer proti Vršiču, ustavljala sva se in vračala, v megli nisva vedela ne kod ne kam. Ker je postajala megla vse bolj gosta, sva začela razmišljati o tem, da bi počakala jutra v snegu pod vrhom! Še kake pol ure sva kolovratila brez uspeha v krogu in se vračala do lastnih stopinj, potem sva se odločila. V primerni skali sva izkopala luknjo toliko veliko, da sva lahko v njej sedela, stisnjena s hrbti drug ob drugega.

Noč je bila dolga. Vsako uro sem prižigal cigareto, vmes pa sva šklepetala z zobmi, potem pa za nekaj minut tudi zadremala. Tako vse do jutra. Cim se je zasvitalo, sva se dvignila, pripela nase najino ropotijo in začela zopet lesti po lastnih stopinjah proti vrhu, da naj deva od vrha smer proti Vršiču. Toda nisva se še dvigala pol ure, ko je v trenutku sonce stopilo megle, in zasnežena pobočja od Mojstrovke do Jalovca so se odprla pred nama, globoko spodaj pa sva zagledala Trento in Sočo.

Še enkrat sva sestopila, naglo našla smer, kjer poteka stara steza proti Vršiču, in se začela vračati v Tamar.

Popoldne sem ležal ob vodi v Tamarju in iskal smer, ki sva jo obirala prejšnji dan. Po nenapisanem kodeksu je tako »divje« potepanje po steni, sem premišljeval, negorniško dejanje. Toda ali sme res človeka, ki se podaja v steno, mikati samo tista začrtana in opisana smer, kjer so vsa mesta ocenjena s svojimr težavnostnimi stopnjami? Ali ne doživlja človek najbolj intimen stik z goro v iskanju lepih prehodov, v občudovanju nepoznanih scenerij in včasih fantastičnih formacij, v premagovanju težkih in na videz nepremagljivih mest in ne na zadnjem mestu v odgovornosti do sebe in tovariša?

Konec poletja 1958

Usmerjenost mlade plezalske generacije, kot sem jo lahko razbral iz bežnih razgovorov z nekaterimi od nje in iz njegovega pisanja, mi je bila v zadnjih letih vse bolj razumljiva. Pa vendar sem želel, da bi jih razumel ali pa razumel vsaj vzroke take njihove usmerjenosti. Nekoč zgodaj spomladi sem z enim od njih pobiral strmine skozi Žmavčarje proti bivaku pod Skuto. Govorila sva o njegovih prvenstvenih zimskih in letnih vzponih, opisoval mi je smeri in doživetja, ko je prvi utiral pot v steno. Ko pa sva prišla na gore, na njih lepoto, na lepoto klasičnih smeri, je skorajda umolknil. Začudil sem se, kako malo po vseh izkušnjah, ki jih že ima, pozna slovenski gorski svet. To je čutil tudi sam, ko mi je dejal, da bo odslej dalje začel hoditi v gore, doslej je pa samo plezal.

Takrat sem začel misliti, da je bilo v rasti povojnih generacij nekaj narobe. Večina od njih ni prišla v stene potem, ko se je razgledovala po gorskem svetu, ko jih je stena zamikala kot eno od številnih gorskih doživetij. Začeli so na Turncu, nadaljevali v Brani in Planjavi, od tam pa stopili v najtežje smeri. In ko so se izčrpali, so odnehali.

Tem bolj me je zato mikala družba mladih fantov, s katerimi sem se v prvi polovici avgusta iz Tamarja vzpenjal na Sleme in pod stene Male Mojstrovke. Pričakoval sem, da bom v razu, kamor smo bili namenjeni, v skupnem doživetju našel odgovor na nerešeno vprašanje. Prijetna in netežka plezarija v lepem poletnem dnevu, razigranost in družabnost mojih prijateljev in smisel za lepo doživetje, vse to mi je dalo košček odgovora na prejšnja vprašanja. Ko smo se vračali proti večeru nazaj v Tamar, sem bil že skoraj prepričan, da je bila povojna »športno tehnična« orientacija v ekstremizem le samo prehoden in spremni pojav in da se v mladih ljudeh danes zopet znova prebuja pristni in neposredni odnos do gora.