Večer, Kalejdoskop - Uroš Gramc: Italijanska davčna in športna oaza, kjer ne veš, ali bi smučal ali kolesaril
Če bi bil bližje, bi jo Slovenci pogosteje obiskovali že zaradi viskija in bencina.
Smučišča so že pred dobrim mesecem ustavila naprave, v visokogorju, ki se še upira prihodu toplejšega dela leta, pa je vse bolj prisotna dilema, kateri športni rekvizit izbrati. Tudi visoko pod nebom se vse bolj usmerjajo še v poletni turizem, kar pomeni kolesarjenje, adrenalinske parke, pohodništvo in druge aktivnosti. Tisti gost, ki se je te dni sredi Livigna v kopalkah spravil k užitku na ležalniku, si s tem najbrž ni kaj prida belil glave. Italijansko športno-turistično središče so v tem terminu preplavili Poljaki in Čehi, gostje, ki so na vrhu in na tretjem mestu lestvice (vmes so Nemci) po številu prenočitev, če odštejemo domačine. Kaj jih pritegne, da prihajajo tako masovno, direktor lokalne turistične organizacije Luca Moretti ni želel ugibati, a v povezavi s tem, da jim je mikaven tudi zgodnji zimski čas, ne pušča dosti prostora za napačne interpretacije. V novembru in do dneva pred božičem ter od posezone v aprilu do prvega maja vsak gost, ki v hotelu biva vsaj štiri noči ali v apartmaju šest, smuča brezplačno. Koliko je takšnih Slovencev, ni znano, le to, da v milijon nočitev letno prispevajo od tri do pet tisoč enot. V poletni sezoni v Livignu naštejejo že skoraj 300.000 prenočitev, v zelenem delu leta imajo največ rezerv.
Skoraj najdražja luknja na svetu
"Želimo si aktivnih gostov, ampak karkoli storimo za promocijo, se nam obrne tako, da pride vse več družin," v smehu razlaga Moretti. In kakšen gost bi se pri njih "moral" počutiti kot doma? Takšen, ki nima preveč rad Švicarjev, bi lahko bil šaljiv promocijski slogan Livigna. Da si sosedi radi nagajajo, ni le slovenska posebnost. Tudi taki, ki imajo veliko skupnega. Prebivalci Livigna pravijo, da so si s severnimi sosedi bolj podobni kot z južnimi, govorijo na primer podoben dialekt. Švicarji so temu delu Italije odprli okno v svet v zimskem času, ko so bili ob zasneženem prelazu proti Bormiu odrezani od sveta. Vse do šestdesetih prejšnjega stoletja je bilo tako, potem pa so severni sosedi Italijanom predrli tunel v zaprto dolino ter zgradili še cesto in jez za pridobivanje električne energije. A dostop ima svojo ceno, 35 evrov za dvosmerno vožnjo skozi predor, kar 42 evrov za sobotno, ko poteka večina izmenjav gostov. Predor je med najdražjimi cestnimi vožnjami po podzemlju, po ceni na kilometer pa skoraj na vrhu. Švicarji po grobi oceni letno na ta račun pokasirajo več kot dva milijona evrov, a očitno še premalo, ker je bil ponoči zaprt do predlani, ko je občina Livigno pristavila nekaj cvenka za zaposlenega v tem času.
Obiskovalcem se znesek hitro povrne, že po nekaj kilometrih na prvi bencinski črpalki, saj je cena goriva le dobri dve tretjini slovenske. Ob pozdravu Dobrodošli v davčni oazi! bi Slovenec dandanes zastrigel z ušesi. Pa ne gre za takšno s palmami, ampak s snegom. Razlike so še kje drugje. "Ta status smo si izborili v 19. stoletju, leta 1805 nam ga je dal Napoleon, potrdili Avstro-Ogrska in Italija, leta 1960 še Evropska unija," pove Martina Bormolini iz turistične in razvojne pisarne. Danes se v naselju s 6000 prebivalci, 13.000 posteljami v 123 hotelih in 1500 apartmajih promovirajo z 250 brezcarinskimi prodajalnami, v njih turisti najpogosteje posežejo po alkoholnih pijačah, tobaku, parfumih. Ko se ne zabavajo v gostinskih lokalih, ko ne vijugajo na 110 kilometrih smučarskih prog (na nadmorski višini od 1800 do 2800 metrov) ali 3000 kilometrih kolesarskih poti.
Trava kot zeleno zlato
Časi, ko so se domačini pehali za zelenim zlatom, kot pravijo zeleni travi, so zgodovina. O njih pričajo le še predmeti v muzeju in leseni količki, zabiti v zemljo. "Poletja pri nas so kratka, košnja je le enkrat letno. Takrat je bilo treba pospraviti čim več trave za hrano živalim v dolgih zimah. Kmetje so se prepirali za vsak milimeter dragocenih travnikov," pove Bormolinijeva. Danes je lokalna skupnost složna, turistična eksplozija sredi osemdesetih jim je usmerila veter v hrbet. Zdaj se skromnost in racionalnost odražata na drugih področjih, na primer v kulinariki. Preproste jedi - s polento, suhomesnatimi izdelki in za Italijane nepogrešljivimi testeninami - oblikujejo krajevno značilne obroke. Racionalni so tudi pri potrošnji - oziroma skrbno načrtujejo razvoj in veliko investirajo z denarjem od nekaj odstotkov davka -, ker popolna davčna oaza kljub vsemu niso. Z eno od zadnjih investicij v višini dvanajst milijonov evrov je skupnost od zasebnika prevzela vodni park, kjer posodabljajo savne z velnesom, družinam ponujajo tobogane za najmlajše, s fitnesom in plavalnim bazenom pa nudijo prostor za priprave vrhunskim športnikom. Za letošnje poletje načrtujejo še izgradnjo atletskega stadiona. "Naša tržna niša so višinske priprave za športnike, na tem segmentu se močno razvijamo. Pri nas ni opere ali gledališča, se pa vsi lahko ukvarjamo s številnimi športi. Za to živimo, v zadnjem času celo plavamo," je dejal Moretti, nekdanji alpski smučar in trener.
Popolna zmešnjava športov
Pri njih bodo nekatere državne reprezentance trenirale za svetovno prvenstvo v alpskem smučanju, ki bo naslednje leto v bližnjem St. Moritzu. Ob vznožju smučišča so prostor namenili otrokom za prve smučarske korake. Široka paleta nabora aktivnosti omogoča še druge smučarske discipline, vijuganje po neurejenih pobočjih ter ob podpori oddelka za varnost pred snežnimi plazovi smučanje in deskanje daleč stran od množic, tako imenovani heli-skiing. Smučišče je razdeljeno na dva dela, vzhodno (Mottolino) in zahodno pobočje (Carosello) se skoraj stikata v mestu, vodita ga dva zasebnika. Eno oglašujejo pod sloganom svoboda, drugo pod zabava. Adrenalinsko je bilo lani tudi na travniku v dolini, kjer pozimi gostijo svetovni pokal v teku na smučeh. Italijanski voznik formule ena Giancarlo Fisichella je na snegu zavrtel ferarijev bolid in se nato zapeljal po mestnih ulicah. Nekaj snega so prihranili za poletne dni, pod več sonca so namreč prestavili tradicionalno lokalno tekmo v teku na smučeh. Lani se ji je pridružil olimpijski prvak v tem športu - Norvežan Petter Northug. "Prišel je v tekaških copatih, ni si mislil, da bomo imeli sneg. Smuči smo mu priskrbeli brez težav," je smeje povedal Moretti.
Zmešnjava, kateri šport izbrati v katerem delu leta, je tako popolna. V potrditev temu je še kolo poljskega asa Michala Kwiatkowskega, ki je z avtogramom na njegovem dresu svetovnega prvaka razstavljeno v eni od trgovin s kolesarsko in seveda smučarsko opremo. Večina njegovih rojakov vseeno prihaja zaradi snežnih užitkov. Da jim bo lažje dojeti, kaj jim Italijani prodajajo, jih naslavljajo v njihovem jeziku, ki je ob italijanščini, angleščini in nemščini četrti "uradni" jezik v tem kraju. Da pa Livigna kljub oddaljenosti od glavnih evropskih prometnic ni zelo težko najti, pričajo zaposleni v hotelih, restavracijah, trgovinah: Belgijci, Albanci, Makedonci, Romuni.
Uroš Grimc
POGOJ, OBLJUDEN VSE LETO
Livigno, mestece v okrožju Sondrio italijanske dežele Lombardije, leži 1816 metrov nad morjem globoko v Alpah ob meji s Švici. Kraj ima nekaj čez 6000 stalno naseljenih prebivalcev, blizu in še višje (1907 do 2250) so Trepalle, najvišji stalno obljudeni zaselek v Evropi. Davčna oaza, kot pravimo danes, je Livigno v času Napoleona postal ravno pod pogojem, da mora biti stalno naseljen tudi pozimi.