RedBull - Urška Ahac: ... ostaja ista, kot je bila na začetku - Janja Garnbret
Najprej kava, potem obveznosti.
Preberi si intervju z 21-letnico iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu, kateri je v eni sezoni uspelo zmagati vse tekme za svetovni pokal.
Dan se lahko začne šele po tem, ko spije prvo skodelico kave. To in še marsikaj v povezavi z njeno jutranjo rutino nam je zaupala plezalka Janja Garnbret, ki zase pravi, da je plezanje v njej že od malega in da je še danes v ta šport zaljubljena enako močno, kot na dan, ko se je z njim spoznala.
21-letnica iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu je prva plezalka, kateri je v eni sezoni uspelo zmagati vse tekme za svetovni pokal. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako je po novici o odpovedanih Olimpijskih igrah našla motivacijo za trening, kaj se je pri tem spremenilo in kako je to nanjo vplivalo.
Kaj si imela danes za zajtrk?
Ovseni kosmiči z lanenimi in chia semeni, banano in borovnicami.
Imaš kakšno posebno jutranjo rutino?
Nimam posebne jutranje rutine, definitivno pa nisem ravno jutranji človek. Priznam, da zjutraj rada malček dlje poležim, razen v primerih, ko me čaka trening. Takrat pa vedno vstanem brez problema. Prva stvar, ki se je lotim po vstajanju je umivanje obraza in skrb za kožo, nato se oblečem, si naredim zajtrk in včasih zraven pogledam še kakšno serijo. Šele ko spijem prvo kavo, se zame lahko dan začne.
Ali slediš kakšnemu posebnemu prehranskemu režimu; mogoče sodeluješ s kakšnim prehranskim strokovnjakom? Če ja, zakaj?
Ne sledim nobenemu posebnemu prehranskemu režimu, vedno sem jedla tisto kar mi je pasalo, tudi če so bile to tortice in čokolada. Eno leto sem se iz radovednosti odločila za veganstvo, vendar ker nisem opazila nobenih posebnih koristi, sem ga kmalu opustila.
V dnevu poskrbim za zadosten vnos beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, ki mi omogočijo energijo za trening in kvalitetno preživet čas izven plezališča. Poskušam jesti čimbolj raznovrstno, res pa je, da sem si za letošnje leto postavila kot cilj tudi to, da sem pri prehrani malček bolj strukturirana. Pri tem bom v bodoče zaupala tudi prehranskemu strokovnjaku.
Koliko ur na dan preživiš na treningu? Se količina treninga med letom dosti spreminja?
Na dan na treningu preživim tudi do 6 ur. Če imam v dnevu planiran samo en trening, ta traja okrog 3 do 4 ure, kadar pa imam dopoldan planirano hitrost in popoldan trening plezanja ali trening s fizioterapevtom pa vse skupaj znese nekje 6 ur.
Količina treninga se sicer med letom dosti spreminja. V pripravljalnem obdobju (od decembra do marca), ko delamo na bazi, na moči in je v treningu prisotna močna raznolikost, je količina dosti večja, kot pa potem, ko se začnejo tekme. Takrat je treninga malo manj, je pa ta bolj specifično usmerjen. To pa seveda ne pomeni, da v katerikoli fazi nismo pozorni na kvaliteto – ta je vedno v ospredju.
Nam lahko razkriješ česa se v prihajajočem letu najbolj veseliš?
Ne morem reči, da se najbolj veselim samo ene stvari. Po letu, kot je bilo lansko, v bistvu ni stvari, ki se je ne bi veselila. Najbolj se seveda veselim svojih prvih Olimpijskih iger, pred tem pa še priprav na Japonskem, ki pridejo na spored februarja in pa seveda tekem ter potovanj nasploh. Pa tudi malo več druženja s prijatelji po svetu.
Imaš ob koncu leta že postavljene cilje/ mejnike, ki prihajajo z novim letom? Če ja, kakšne?
Ob koncu leta imam vedno postavljene cilje, ker menim, da je brez ciljev življenje dolgočasno. Zame pa so sploh ključni pri samem treningu, saj le tako vem zakaj treniram. To mi pomaga, da vedno ostajam motivirana. Glavni cilj so seveda Olimpijske igre, vmes pa imam postavljenih še kar nekaj manjših ciljev.
Kaj te je v letu brez tekmovanj dnevno motiviralo za treninge?
Letošnje leto je bilo drugačno od vseh ostalih in priznam, da sem imela kar nekaj nihanj v motivaciji. Takšno se prej nisem poznala, ker sem bila že od malega za trening ves čas motivirana. Lansko leto pa je bilo drugače in tako zaradi odpovedanih tekem (še posebej OI) nisem imela pred seboj več cilja. Kar nekaj časa sem se lovila tudi zaradi nevednosti oz. nesigurnosti, saj nihče ni vedel, če tekme sploh bodo ali ne, ali morem biti avgusta v vrhunski formi ali ne. Ta situacija mi ni bila čisto nič všeč. Imela pa sem to srečo, da sem lahko kljub karanteni še vedno lahko trenirala. Kmalu sem se z nastalo situacijo sprijaznila in si v njej postavila prilagojene cilje. S trenerjem sva naredila plan treninga na način, kot da Olimpijske igre avgusta ostajajo. Tako sva preverila v kakšni formi bi bila v času OI in testirala plan treninga za naslednje leto.
Na koncu situacija ni bila tako slaba, kot je sprva zgledalo. Več časa sem lahko posvetila stvarem, ki mi ne grejo in veliko več fokusa usmerila v hitrost ter v odpravljanje ostalih napak. Tako sem videla, da je res vsaka stvar za nekaj dobra!
S katerimi tremi besedami, bi se najboljše opisala?
Preprosta, prijazna do ostalih, hitro se učim, rada pomagam drugim, nesebična, pozitivna, vedno motivirana…
Koliko si bila stara, ko si začela s plezanjem in kdo te je zanj navdušil?
Plezati sem začela pri 6 – 7-ih letih. Sprva po omarah, po vratih ali pa po drevesih, tako da lahko rečem, da sem se zanj navdušila sama. Prvič sem plezanje na umetni steni poskusila v Slovenj Gradcu, ko je bila postavljena promocijska stena in po tem sta me starša vpisala v njihov plezalni klub. Lahko rečem, da sem se v ta šport zaljubila takoj, ko sem ga prvič poskusila in preprosto nisem hotela iz stene.
In tako je še danes - ljubezen do plezanja ostaja ista, kot je bila na začetku.
Bi rekla, da si morala za svoj šport veliko žrtvovati?
Ne bi rekla, da sem morala veliko žrtvovati. Že od nekdaj sem vedela, da je to to. Ko si zadam nek cilj, bom naredila vse, da ga bom tudi dosegla. Plezanje je bilo vedno moja prioriteta in nikoli nisem pomislila, da zaradi športa karkoli zamujam. Res je, da nisem hodila po zabavah, vendar pa sem kljub temu vedno veliko preživela veliko časa s svojimi prijatelji. V času tekem je bil moj fokus tam, kjer je moral biti; ko tekem ni bilo pa sem to izkoristila za stvari, za katere med tekmami ni bilo časa. Sem pa s tem postala zelo organizirana in disciplinirana, moj urnik je bil zelo natrpan in nikoli ni bilo časa za kaj drugega, sploh ko sem bila še v šoli. Takšno pot sem si pač izbrala.
Če ne bi bila plezalka, v katerem poklicu se ti zdi, da bi lahko še uživala?
Hmmm, težko vprašanje. Ne morem si predstavljati sebe v poklicu, ki ne bi bil povezan s plezanjem. Ampak če že ne bi bila plezalka, bi sigurno pristala v kakem drugem športu, saj se definitivno vidim le kot športnica.