Bojan Ambrožič: ... S časom 2 h 57 17 s sem za minuto izboljšal osebni rekord. Pričakoval sem da bom tekel kakšno minuto hitreje, ampak sem na koncu kljub vsemu zadovoljen.
Letošnjo sezono sem zelo malo nastopal na tekaških prireditvah. Po svetovnem prvenstvo pa sploh ne. Potem ko sem se spočil, sem spet začel trenirati in pretekel precejšnjo število kilometrov. Zato sem se odločil da vsaj zaključim sezono s polnim Ljubljanskim maratonom. Žal sem vmes spet zbolel in je forma šla v nič. Tako da sem zadnje tri tedne ko bi moral že počasi počivati, spet treniral na polno.
Pred današnjim tekom sem pretekel cestni maraton samo enkrat in sicer 16. Ljubljanski maraton. Takrat sem treniral drugače. Zelo veliko sem tekmoval, tekel številne hitre treninge, ki so redko presegli 10 km. Zato sem imel zelo hitre noge. Vendar, ker pred maratonom nisem pretekel niti enega daljšega teka me je seveda še pred polovico proge odrezalo noge. V cilj sem prišel. Iz njega pa ne, saj so me zaradi mišičnih krčev mogli odnesti do avta. Zaradi hudega musklfibra se nisem mogel niti obrniti v postelji, shodil sem šele čez dva dni.
Tokrat sem vedel da se mi kaj takega ne more več zgoditi, saj sedaj večinoma tečem manj številne daljše treninge, pogosto s časi več ur. Za trening Ljubljanskega maratona sem tudi okoli 10-krat pretekel Pot spominov in tovarištva v Ljubljani. Nikoli nisem bil hiter, vendar sem čutil da imam vzdržljive noge, zato se maratona res nisem bal.
Danes nas je v Ljubljani na štartu maratona pričakala megla, ki je zadrževala mraz. Vendar pa po drugi strani ni bilo niti ene same sapice vetra. Postavil sem se nekje na sredino prve štartne skupine, saj sem vedel da je bolje da prve kilometre prehitevam tekače, kot da jim ves čas bežim. V prvem kilometru se skorajda ni dalo teči. Potem pa sem počasi lahko ujel svoj ritem. Vendar nisem popolnoma vedel kakšen naj bi to bil. Vedel sem da lahko tečem v ritmu za tek pod tremi urami. Vendar kaj je pa prehitro pa si nisem začrtal. Pustil sem da mi to povedo noge.
Prvih 5 km sem pretekel v 20 minutah, kar je obetalo končni čas okrog 2 ure in 50 minut, kar sem si po tihem želel. Počutil sem se naravnost odlično in še vedno nekoliko dodajal na ritmu. Pa ne samo to. Tek v teh kilometrih je bila prava zabava. Res sem neskončno užival. Povsod ob progi ste me spodbujali številni navijači, kar me je kar gnalo naprej. To je tisti vzdušje, ki si ga človek lahko samo želi. Hvala! Odzdravil sem vsakemu če sem le mogel. 10 km sem pretekel v 40 minutah, kar je pomenilo da sem še vedno odlično na poti.
V svojih nogah pa ni bilo čutiti niti še trohice slabosti. Prav nasprotno. Zdelo se mi je še vedno da tečem prepočasi. Pazil sem edino le da sem na vsaki okrepčevalnici pil in predvsem dovolj jedel. Za rezervo sem imel s seboj tudi dve energijski ploščici, gelov pa nisem pil.
Prvi del maratona poteka po isti progi, kot pred leti, le v obratno smer. Iz dolgočasnega dela v Bežigradu in Šiški smo prešli v del okrog Rožnika. Tu je bil 15 km, ki sem ga pretekel točno v eni uri. Skratka v teh kilometrih sem bil točen kot ura z ritmom 4 min / km. Ves čas sem bil obdan s številnimi sotekači. Zato z narekovanjem ritma ni bilo težav.
Počasi se je bližal 20 kilometer, kjer smo maratonci zavili na nov del proge, polmaratonci pa so zavili v cilj. 21 km sem pretekel v času 1 h 24 minut, kar je obetalo končni čas krepko pod 2 h 50 min. Še vedno je bil to točno ritem 4 min / km. Potem pa je proga zavila na moj najbolj domače proge – na Vič, kjer delam in živim. Na 24. kilometru smo ravno tekli mimo Institutu Jožef Stefan. In ravno tu sem začutil, da v mojih nogah ni več take lahkotnosti, kot je bila prej. Tempo mi je sprva padel za okoli 3 s / km.
Imel sem srečo da me je tu začel spremljati kolega Nejc in mi narekoval ritem. Žal pa ga je že čez dva kilometra pobralo. Tako da sem bil v boju s samim sabo spet sam. Dejansko sem bil izredno pozitivno presenečen da nikjer na progi nisem tekel povsem sam. Ves čas sem imel nekoga pred sabo, kar mi je precej pomagalo pri tem da nisem popuščal preveč.
V resnici sem potem po celi progi le še izgubljal. Nikjer nisem imel neke posebne krize. Noge se enostavno niso hotele vrteti tako hitro kot prej, čeprav je glava še tako hitela. Verjetno je to posledica prepočasnih treningov in pa morda bolezni. Iz Viča smo tekli proti Rudniku. Tu se je končno razblinila megla in iz 5 °C na štartu se je segrelo na skorajda vročih 10 °C. V soncu so se pokazale čudovite jesenske slike živo oranžnih in rumenih drevoredov ob progi.
Z Rudnika je sledil najtežji del proge: vzpon po cesti Radetskega. Proti vrhu vzpona je nastopil 30. kilometer, ki sem ga zmogel v 2 h 1 min 40 s, kar mi je jasno povedalo kako močno mi je padel tempo v zgolj zadnjih petih kilometrih. Prav neke konkretne krize pa še vedno nisem imel. Sledil je tek po klancu navzdol do Kodeljevega. Tu sem se nekoliko sestavil in celo pridobil nekaj časa.
Sledilo je še zadnjih 10 kilometrov. Noge sem imel že izpraznjene. La glave me je silila, da nisem popuščal tempa. V Stožicah, v bližini rondoja Tomačevo, smo končno obrnili proti cilju. Tu sem se moral začeti boriti sam s seboj – nož! In to je tisto zaradi česar tako rad tečem maratone in ultramaratone, ker na koncu padem v neko posebno stanje ekstaze. V teh kilometrih zaradi napora in predvsem zaradi utrujenosti; telo oblije kurja polt, napnejo se vse mišice, ob tem pa te prevevajo številne emocije. Čeprav je težko opisati, še težje bralcu razumeti, se kljub vsemu naporu, pojavi res nek izrazito pozitivni občutek.
V zadnjih kilometrih smo tekli skozi mestno sedišče zaradi česar je bilo ob progi spet ogromno ljudi. Na smrt utrujeni, vendar v podhodu pod železniško progo nismo zavili levo v Klinični center, ampak smo z jasnim pogledom nadaljevali naravnost proti Ljubljanici in Tromostovju.
Zadnji kilometer! Gledalci ob progi mi dajo tak adrenalin da pozabim na trpljenje, da pozabim na noge, ki jih več ne čutim ter da preprosto uživam v teh zadnjih korakih. Hvala Ljubljana za ta neverjeten občutek. Ne da bi se povsem zavedel sem že v cilju. S časom 2 h 57 17 s, sem za minuto izboljšal osebni rekord. Pričakoval sem da bom tekel kakšno minuto hitreje, ampak sem na koncu kljub vsemu zadovoljen.
Maraton je zmagal Etiopijec Limenih Getachew, ki je s časom 2 h 8 min 19 s za nekaj sekund popravil rekord Ljubljanskega maratona. Gre za odličnega maratonca, ki je slavil že nekaj največjih maratonih na svetu, zaradi česar je bilo pričakovati da bo tekel okrog 2 h 6 min. Med slovenskimi atleti je slavil Mitja Kosovelj in s tem postal državni prvak v maratonu. Žal pa mu ni uspelo doseči norme za olimpijske igre (2 h 17 min). V polmaratonu pa je s časom 1 h 7 min 40 s zmagal Rok Puhar.
Čestitke vsem, ki ste danes tekli na Ljubljanskem maratonu in pa hvala vsem navijačem ob prog!
Bojan Ambrožič