Polet, 14.07.2005: Viševnik nad Pokljuko, visok, a nezahteven vzpon
Viševnik nad Pokljuko, visok, a nezahteven vzpon.
Ljubljenec planincev
Rogljavi Viševni se, če ga pogledaš s Pokljuke, nekako petelini, kakor da je gorenjski Matterhorn. Vendar je v resnici pohleven in lahko dosegljiv kljub svoji strmi plečatosti. Prav zaradi tega je priljubljen pri planincih, ki bi na spomlad na hitro radi preverili, ali so pri močeh za zahtevnejše vzpone, poleti, ko hočejo kam peljati manj utrjene prijatelje, še najbolj pa pozimi; če le ni zledenelo in preveč spihano. Dosti je takih, ki hočejo v pol dneva, kar po službi oziroma kosilu, priti nad dva tisoč metrov, užiti svojevrstno evforijo, ki se človeka loti na tej višini, zraven pa še Triglavu od blizu pogledati v nedra in jetra. Za vse to, menijo, poskrbi ta Viševnik, od Bleda in Bohinja najhitreje in najlažje dostopni dvatisočak. To je zelena gora s fantovskimi ojstrci skal na vršinah, ves dan osončena, na kateri lahko »vsak po svoje boga moli«: pastir, ko išče zablodelo ovco, gorski padalec, ko čaka na pravi vzriv sape iz doline, gobar, ko pobira kravjače, vojak, ko se znoji pod čelado, planinec, ko v lepem vremenu išče bližnjice na sosednje dvatisočake, kakršni so Draška vrhova in Tosc ali gore nad Lipanco … in pozimi turni smučar; pozimi je Viševnik najbolj obljuden slovenski dvatisočak. V kopnem se ne moreš načuditi, s kolikerimi ostrimi razi so zjedeni kamni in skale, prek katerih se vzpenjaš: tu so švistali, cvilili in se iskrili jekleni robovi smučk!
Vzpenjamo se po strmi dolinici, po dobro shojeni stezi, ki sploh ne potrebuje markacij, in prisopihamo na manjšo ravnico, ki kliče po počitku. Na levi je studenec. Lepo ime Zlata voda mu ne koristi kaj dosti, saj je zazidan. Od te zaravni naprej se pot dviga po grebenu. Skozi rušje in čez trave, posejane z rožami, se vzpnemo proti vrhu. Svet okoli nas vse bolj strmo pada v prepadne skalne strmine, prav tako vse bolj vstaja razgled na bohinjske gore in zeleno pokljuško planoto. Možno je ubirati svoje lastne poti, le na ozkem grebenu pod vrhom je treba paziti na pravo smer in se varovati zdrsov.
Viševnik je ravno dovolj visok, da pogled z njegovega vrha preleti nekoliko višje gorske sosede in pristane naravnost na Triglavu, na njegovi najlepši triglavi veduti, na delavnicah oblakov v njegovih krnicah in zatrepih. Razviharjena poezija najvišje gore plava nad svojo podložno pokrajino, triglavska bela skalna obzidja nad temnimi gozdovi. Dober daljnogled odkrije kolone mravljic gor od Kredarice in Planike ter črno migetavo kapico okoli Aljaževega stolpa. Ob lepih vikendih je na Triglavu videti na stotine planincev.
Na vrhu Viševnika utegne planinca zamikati, da bi turo obogatil, s čim zanimivim zaokrožil. Najbolje je opustiti vrnitev po pristopni smeri in jo za markacijami ubrati po severnem grebenu. Planinska steza se med skalnimi slopi spusti na Srenjski preval pod Malim Draškim vrhom. Levo od tod je mogoče po gruščnati planini priti v lepo visokogorsko krnico Jezerce in iti naprej (oziroma nazaj) na Rudno polje. S te poti se je mogoče spustiti k slikovitim lesenim stanovom bohinjske planine Konjščica, poslušati monotone zvonce in morda poskusiti osvežilno kislo mleko. Viševnik od spodaj, s te planine, kaže razbrazdane strmine in si spet nadeva masko divjega alpskega vršaca.
Blizu Konjščice se čez planoto že začnejo prepletati gozdarske ceste, dobrodošle za lagodno hojo, a ne čisto brezskrbne za orientacijo. Zemljevid v nahrbtniku ne bo odveč, že zaradi varnejšega občutka, kam in kako daleč te ceste peljejo. S Konjščice lahko najprej pridete na Uskovnico, ali pa se po cesti vrnete na Rudno polje. Ne bo manjkalo avtomobilov, za silo umaknjenih z vozišč. Pokljuški gobarji! Žrtve mita, da utegne na Pokljuki spet kdaj pognati jurčkov kot listja in trave, kot se je to baje nekoč v šestdesetih letih res zgodilo. Raje kakor po teh muhasto rastočih gozdnih sadežih se ozirajte po smrekah, bolje si je ogledati ozke in visoke pokljuške lepotice. Občudujte slovensko gozdarsko stroko, to skrbno uvajanje sončne svetlobe v smrekove sestoje. Naši gozdarji ne sekajo na golo, kakor njihovi kolegi na oni strani Karavank, ampak izsekavajo tako, da se sestoji redčijo, s čimer mlada drevesa dobivajo več sonca za fotosintezo in rast. Zato je pogled na valovite temne gozdove z Viševnika tako poln; videti so nedotaknjeni, kakor da so res le temnozeleno morje, dišeče po smoli, polno tihih kotov, ki vabijo v samoto. Ponekod se temna zelenina razpre in pokaže se pastirska planina.
Ob cesti z Mrzlega studenca proti Bohinju pa je sprememba drugačna. Srečamo pravo nasprotje gozdnate Pokljuke. Zagledamo plitvo, na prvi pogled neporaščeno kadunjo, pokljuško barje, imenovano Šijec. Nima povezave s talnico, zato se njegovo rastlinstvo na šoti napaja le s padavinami. Šijec ni edino pokljuško barje, je pa največje. Uživa staro znanstveno slavo, ne le zaradi svojih posebnih rastlinskih združb, ampak znanstvenih podatkov, ki bogatijo botanično zgodovino. V barjanskih usedlinah se namreč odlično ohranja pelod nekdanjih rastlin, tudi izginulih. Med prezanimivimi rastlinami, ki se poleti razcvetejo na tem visokogorskem barju, naj omenimo le drobne okroglolistne rosike. Na lepljive kapljice na svojih rdečkastih listih lovijo žuželke in jih počasi prebavljajo. To naravno dragocenost boste odkrili na mokrih travnikih, zato bodo prav prišli gumijasti škornji. A saj lahko mesojedo rosiko in druge rastline opazujete tudi od daleč, z oglednega odra nad Šijcem. Lepih doživetij z visokega ste že vajeni, z Viševnika!
Besedilo in foto Željko Kozinc