Večer, Potovanja - Katja Valič: Mongolija je sinonim za naravne lepote.
Mongolija se ponaša z okrog 250 sončnimi dnevi v letu. Ni naključje, da sta bili prvi mongolski besedi, ki sem se ju naučila khukh tengri (modro nebo). Lahko pa je bil razlog globoko v dušah Mongolcev zasidran šamanizem, ki časti večno modro nebo.
Dežela, ki jo s severa obdaja Rusija in z juga Kitajska, je sinonim za izjemno naravo. Od visokogorja Altaj na severozahodu, tajge na severu in proti jugu stepe do puščave Gobi, ki se vije po južni in vzhodni strani Mongolije. Večina narave je še neokrnjene, kar daje deželi svojstven pečat prvinskosti
Urbana duša bo v Mongoliji izgubljena. Potolažil je ne bo niti Ulan Bator, glavno mesto, ki v prevodu pomeni rdeči heroj. Barva mesta je siva. Neurejenost in umazanijo dopolnjuje težkak, onesnažen zrak. Električno energijo pridobivajo namreč iz premoga. Ulan Bator je eno najbolj hladnih glavnih mest na svetu. Temperatura se giblje pod lediščem od oktobra do aprila. Pa vendar popotnika glavno mesto sploh ne zmoti, uro vožnje iz mesta prideš v popolnoma drugi svet.
Naša pot je bila začrtana od Ulan Batorja do jezera Hovsgol na severovzhodu Mongolije, ki leži skorajda na meji z Rusijo. Za pot, ki je dolga približno 950 kilometrov, smo z avtomobilom potrebovali tri dni. Od asfaltne ceste, ki nas je vodila mimo velikih obdelanih polj in travnikov, po katerih so se pasle krave, ovce, koze, smo se poslovili že po prvem dnevu vožnje. Ob cesti smo kdaj pa kdaj zagledali v poklon bogovom nametan velik kup kamenja, ki ga krasijo modri trakovi, na njem pa so tudi lobanje živali. Po budističnem prepričanju, ki v Mongoliji prevladuje, se kup kamenja trikrat obhodi v smeri urinega kazalca - za preteklost, sedanjost in prihodnost - ter se vsakič na kup vrže novi kamen. To smo naredili tudi mi. Za srečo na poti.
Na poti brez ceste
Vozili smo vse povprek, po travnikih, poteh, skozi tajgo. Doživeli smo pravi safari, z jaki, s kamelami in konji. Vmes smo se ustavili pri domačinih, ki so nas prijazno povabili v njihovo bivališče. Ponudili so nam trd posušen jogurt iz kravjega mleka, ki ga otroci jedo za sladico.
Potem smo se nekje ustavili in postavili šotore. Še v temnem jutru me je prebudilo hrzanje. Poleg šotora se je mirno pasla čreda konj.
V mestecu Moron na tržnici nakupimo živila. V gostilni si privoščimo mastno mesno mongolsko pojedino, ki obleži v želodcu in se slabo obnese pri nadaljevanju vožnje ob tresenju in poskakovanju našega terenca. Zadnja postaja je nacionalni park ob jezeru Hovsgol.
Hovsgol je šestnajsto največje sladkovodno jezero na svetu. V dolžino meri 136 kilometrov, v širino 36,5 kilometra in leži na nadmorski višini 1645 metrov. Z ledom je pokrito do junija. Popolnoma upravičeno nosi vzdevek temno modri mongolski biser. Tod se šele začne naša prava pot in zgodba, zaradi katere smo odpotovali v ta odmaknjeni kraj, skoraj na koncu sveta.
Na konjih mongolskih nomadov
Pozno popoldne obiščemo tipično nomadsko družino. Z njihovimi konji se bomo odpravili na našo pustolovščino po severozahodu Mongolije. Tako kot večina domačinov prebivajo v geru, v šotoru kupolaste oblike, z ogrodjem iz lesa. Postavili so si ga pred tremi dnevi. Selijo se tri- do štirikrat na leto. Skupaj se seli več družin, ki so v sorodu. Pozimi si ger dodatno obložijo s krznenimi kožami.
Sprejeli in pogostili so nas, kot bi kogarkoli drugega. Velikodušni Mongolci ne delajo razlik med tujcem in domačinom, med lastniki enega konja ali črede konj. Okrepčali smo se s slanim zelenim čajem z mlekom, s preslanim kruhom, na katerega smo namazali smetano iz jakovega mleka, za povrh pa še čisto svež jogurt iz jakovega mleka. Nomadi jedo hrano pretežno živalskega izvora.
Spoznali smo se vsak s svojim konjem, preživeli mrzlo noč v geru in naslednji dan začeli težko pričakovano ježo. Nanjo sta nas popeljala lastnika konj. Nomada, brata, Naran Bat in Naran Batr - njuni imeni v prevodu pomenita trden kot železo in heroj. Poleg jahalnih konj so nas spremljali trije tovorni konji, ki so bili oprtani s šotori, hrano in našo prtljago.
Pot nas je vodila po zahodni strani jezera Hovsgol navzgor proti severu. Konji so bili polni energije in lahkotni. Glasno smo jih spodbujali z ukazom "ču ču" in galopirali so v prostranstvo. Čez dan smo jezdili povprečno šest ur. Pozno popoldan smo si poiskali primeren prostor za prenočišče. Poskrbeli smo za konje, postavili šotore, skuhali večerjo in neskončno dolgo uživali spokojnost ob ognju. Dnevi so bili prijetno topli, noči mrzle.
Neki popoldan sta nas presenetila močan veter in dež, zato smo se predčasno ustavili in postavili šotore. Kmalu se je poleg nas utaborila družina, ki je šla v mesto po živež.
Zjutraj nas je presenetil sneg. Nič posebnega. V Mongoliji lahko doživiš vse letne čase v enem samem dnevu. Obtičali smo na mestu. Konji so počivali in jaz sem ves dan preždela v šotoru sosedov. Pri njih je bilo toplo. Imeli so peč in se greli s slanim zelenim čajem. Niso se mogli načuditi, da doma nimam niti enega samega konja. Le kako lahko tako preživim? Kam pa le pridem peš? Daleč že ne!
Severni jeleni ljudstva Tsaatan
V naslednjih dneh se je barva pokrajine obarvala bolj rjavo. Bližali smo se severu. Reke smo prečili s splavi, saj mostov nimajo. Naš cilj je bil čisto na severu Hovsgola. Nedostopna in težka pokrajina, kjer prebiva ljudstvo Tsaatan. Pot do tja je bila ena sama močvirnata planota z nizkim grmičevjem. Ježa je bila zelo težka in počasna. Zemlja se je vdirala pod kopiti konj. V daljavi so se končno zaiskrili beli šotori, ki so napovedovali bližajoči se počitek. Podobni so indijanskim in, zanimivo, tudi tod jih imenujejo tipiji. V svojem navdušenju sem pozabila na varljivost prostrane ravnine, ki se je razpotegnila v še dodatno uro ježe.
Ljudstvo Tsaatan živi s severnimi jeleni. Njihovo življenje oblikujejo sanje in tradicija. Ko vidiš v tem pristnem okolju severnega jelena, misliš, da sanjaš ali da si zašel v pravljico. Prihod v njihov tabor napoveduje obvezen pozdrav starešini, ki je tudi šaman. Življenje teh ljudi je popolnoma povezano z jeleni, ki jim dajejo mleko, sir, meso, uporabljajo jih za transport, iz kože šivajo oblačila. Pri blagovni menjavi ima en jelen vrednost enega konja.
Naslednje jutro sem bila deležna prizora molže samic jelenov in pokusila sveže mleko. Ko smo po zajtrku odrinili, smo na poti še kar nekaj časa srečevali jelene, ki so se pasli.
Začeli smo se vračati proti jugu, v smeri gorovja Saridag in preko prelaza na višini 2500 metrov. Pokrajina je postajala čedalje bolj prostrana. Čeprav smo se premikali, sem imela občutek, da smo še zmeraj na istem mestu. Kar postane malo manj spodbudno po dveh tednih ježe in bolečinah v hrbtu. Vendar tudi te čez noč minejo in jutro vse poplača z mirnimi pogledi konj, ki si želijo nazaj domov. Kljub utrujenosti smo se vračali kar hitro. Čedalje bolj pa se je bližal tudi tempo našega vsakdana. Da sem lahko užila način življenja, ki se ni spremenil že tisoče let, je privilegij. Človeške odlike mogočnega ljudstva se vsekakor usedejo v srce.
Tekst in foto: Katja Valič