Potep z Ladi in Pikom: Vsak človek je samosvoj, dokler ne postane robot, biorobot. Takrat postane njihov.
Čez Kriško planino zakoračim po sledeh motornih sani. Zadnje možgane parajoč zvok dvotaktnih motorjev dopolnjuje njihov smrad, v čistem in mirnem zraku oboje draži ušesa in nos. Vse skupaj ni še nič v primerjavi s tistim, kar se iz umetnih oblakov seseda na nas. Končno gaz. A kaj, ko se kmalu konča. Udira se do kolen, torej odpade planina Koren. Ozrem se navzgor. Vsak kovanec ima dve plati in vsak Krvavec dve strani.
Rezervni načrt me vodi nazaj do planine in naprej do vrha Krvavca. Telo prekomerno hladi pot in veter temu dodaja svojo moč. Bunda ustvarja zaščito in še večje potenje. Tudi zaradi gretja dam sredi strmine v višjo prestavo. Krepko piha. Prste imam v premočenih rokavicah stisnjene v pesti, vendar se Zvohu ne odpovem. Čas dneva preverjam po položaju sonca na nebu.
Naše fizične sposobnosti so različne, a duhovne prav tako. Koliko doživim in kako to doživljam? Kakšen tat je rezul-tat? Ali grem v klanec iz drugačnih nagibov? Nekateri vedo, kaj ni prav, vendar ne vedo, kaj je. Te lažje pritegnejo napačni ljudje. Kdor ima podporo lopovov, jo bo prej ko slej plačal ali sam postal njihov. Hudo bo ubogim na duhu, kajti njihovo bo satansko kraljestvo.
Dovolj časa prebijem na vetru in mrazu, da doživim nedoživeto, ko vrhovi oživijo v svetlobi. Je svet spodaj in je svet zgoraj. Je svet zunaj in je tudi v meni. To ne pomeni, da sem nekje vmes. Sve je vse. Kateri del vsega živim in kako, je odvisno od mene. Pojem rekreacija so predelali v svoje nasprotje. Kakšna re-kreacija neki. Je pomembno, kje sem bil, ali je pomembneje, kaj sem doživel? V užitku ne zaznavam ustvarjanja, obenem beseda prvotno označuje porabo (*). Rad sem tu, gre za radost in občutek povezanosti.
Na kakšen način me lahko podpirata plišasta Ladi in Piko? Tako, da delujeta skozi mene. Pazim, koga podpiram, v prvi vrsti sebe. Vsak dan, vsako uro, minuto, sekundo. Tako bom težje nasedal novim politikom v koži prerokov. Ne gre za novodobno floskulo o osebni rasti, ampak za zavedanje sebe v sebi in sebe v družbi.
Videti je bilo iznenada – iz doline se čez pobočja plazi zgostina. Zapolnila je že zrak nad vrhom Krvavca. Življenje! Sem njegov uporabnik ali soustvarjalec? Zvohu dodajam so-čutenje in so-doživljanje, ko se potopim v difuzno svetlobo večernega mraka.
Končno nad sabo zagledam štirisedežnico. V slabem zavedanju, kje v zavetju megle sem, korak po najboljših predstavah usmerjam proti Tihi dolini in pod oblačni pokrov. Ob dobri vidljivosti postane vse enostavno. V mislih pozdravim Gregorja. Ni pomembno, koliko imava skupnega, saj nisva zakonca. Prej, koliko se dopolnjujeva. Pa saj to velja tudi za partnerje.
Pri Rozki je živžav, v dolini pa imajo več lučk, kot jih je videti na nebu. Umetne so, vendar mi pomenijo toplino doma. Veliko hiš je okrašenih z njimi, a so znotraj brez prave topline. Kjer pa je, je doma tudi svetloba. Tam na obzorju ugaša današnja prava luč tega sveta.
Ponovno se ustavim v Cerkljah, ko začne na polno zvoniti k maši. Poiščem obeležje Repnikovih, da se jim oddolžim za netresk, darovali so mi ga brez svoje vednosti. Na domačem pokopališču ga nisem našel, ušesa pa si želijo z njim ozdraveti. Vem, da bi jih prizadela izguba lepega cveta. Morda bodo sprejeli dve ljubki mladici, ki sem ju prinesel od drugod.
Lučk je decembra veliko in vsepovsod, ne samo na pokopališčih. Največ jih visi v mestih in po domačih prazničnih obeležjih. Da bi jih bilo kar največ v srcih ljudi!
Iztok Snoj
(*) užíti -ȋjem dov. lat.‛frui, uti’ (16. stol.), užívati (16. stol.), uživáč, užȋtek, užȋtkar, užíten, naužíti se, použíti, preužíti, preužȋtkar, zaužíti, zaužívati. Enako je cslovan. užiti ‛užiti’, hrv. ùžiti, češ. užít ‛uživati’. Pslovan. *uži̋ti je prvotno pomenilo *‛pojesti, potrošiti’ in je sestavljeno iz *u- ‛proč, stran, dol, pri’ in *ži̋ti ‛živeti’ in ‛hraniti, omogočati življenje’. (Vir: Slovenski etimološki slovar)