Planinski glas: Govoriti o snežnih plazovih, ko le ti že izginejo je morda zaman. A vseeno, podrobnosti se skrivajo tudi v ljudeh, ki so nekdaj živeli tod!
Dober meter snega, ki je zapadel v dokaj kratkem obdobju, je bil od toplega vetra obsojen na kratko življenjsko dobo. A povzročil je nekaj poškodb pri ljudeh, pustil je nekaj strahu in tudi »imovina« je bila poškodovana.
Ljudje, ki živimo pod temi gorami, bi lahko pobirali svoje znanje in s tem povezano umevanje tudi od svojih predhodnikov. In če to ne gre z ustnim izročilom, je tu nekaj zapisanega, iztrganega pozabi.
Marjanine njive in Seliška planina. V ozadju Rogatec, Lepenatka, Kašni vrh in del Kranjske rebri
France Malešič: 2. marca 1852 je dopoldne pod sedanjimi Marjaninimi njivami (takrat Planina 7, po drugem viru Nad Krajnjem; manj verjetno Malenik) na vzhodnem robu planote Velike planine plaz, ki se je utrgal izpod Gradiške griče (med sedanjo Prednjo in Zadnjo Gojško; Gojška planina je nastala šele leta 1913), zasul hišo in v njej tri domače, 68-letno mater Ano Čehun (Zhehun, rojeno Golob), 32-letnega Primoža in 27-letno Heleno.
Preživela sta le drugi sin, ki je šel zjutraj z vrstnikom s Štajerskega Raka v dolino na semenj, in dekle, ki je služilo v Lučah.
Dolgo niso mogli priti do zasutih. Zato je praded Miha Omovška, ki je bil takrat župan na Gozdu, zbral sovaščane, da so šli na pomoč. Gospodinjo so našli z metlo v roki, stisnjeno v kotu. Od hiše je ostal le kotni zid pri peči, stene in ostrešje pa je pometel plaz. V napol podrtem hlevu je bila še živa sestradana krava, ki je pojedla izpod sebe ves nastil. Mater in sina so pokopali 8. marca, Heleno pa so našli kasneje in so jo pokopali 11. marca. (po pripovedih Matije Kuharja, po domače Suškega, Miha Romšaka, po domače Mežnarja, in Miha Omovška. Domače ime pri Marjanškovih je le domnevno, ni dokumentirano in ga zato ne kaže uporabljati; opomba Vlasto Kopač)
Pobočja pod Gojško planino
Potem ko je bila kmetija opuščena (posledično tudi zaradi nesreče), se je na pobočjih nad Marjaninimi njivami zarasel gozd. Ta se razteza v celotni širini pod Gojško planino in je pomemben varovalni deležnik tega območja. Ali bo obstal, ali ga bo nespametna roka ugonobila, je odvisno predvsem od gozdarjev in subvencijskih služb, ki predpisujejo sečnjo.
V tem kratkem decembrskem obdobju je plaz znova potegnil pod Gojško, a k sreči razen nekaj šivov prizanesel. Morda celo bolj zanimiv dogodek se je tudi srečno odvil prvega decembrskega dne, še bolj vzhodno in precej nižje. Snežni plaz, ki se je utrgal na travniku za stanovanjskim objektom, je bil dovolj močan, da je prodrl skozi vrata in nasul svoj drobir na hodnik.
Foto: T.R.
Nedvomno je praznovanje dneva gora potrebno počastiti z obiskom gora. A kaj, ko smo mi le neskončno majhen trenutek, ki ga gora skorajda ne zazna. Planine v svoji (ne)urejenosti pa nas vabijo s svojo bližino in dostopnostjo.
Boris Štupar