mogočne in visoke skalne pregrade med Trento in Planico
Kdor na Triglavu zaradi njegovega imena išče tri vrhove ali tri glave, ostaja razočaran, vendar božanstvu ne gre zameriti imenoslovne »potegavščine«, zato pa (v tolažbo!) med bližnjimi podložniki kralja Julijcev najde goro enega imena s tremi vrhovi, ki bi ji pravzaprav bolj ustrezno rekli pogorje. Gre za vzhodne stolpe dolgega grebena, mogočne in visoke skalne pregrade med dolinama Trento in Planico. Na jugu so sicer strma pobočja topla, s soncem obsijana in povsod na voljo gorniškim mojstrom z ustrezno mero znanja hoje po brezpotnem svetu. Na sever pa se v Planico spušča najbolj divji zid Vzhodnih Julijcev, veličastna arena vrhunskih alpinistov, kjer običajni smrtnik nima kaj iskati in še manj početi. Najvzhodnejši vrh našega triglavega pogorja je najnižji, vendar najbolj obiskan. V kopnem in v snegu. Kadar so snežne razmere ugodne se po njegovih pobočjih v prešernem veselju podijo smučarji in uživajo na enem najlepših turnih smukov v Julijcih.
Mala Mojstrovka (2332 m)
Višji od nje sta zahodneje stoječi Velika (2372 m) in Zadnja Mojstrovka (2354 m). Čeprav razdalje med tremi vrhovi niso posebne omembe vredne in ne gre za velike višinske razlike, sta Velika in Zadnja Mojstrovka nekako »vzeti iz igre«, saj na njuna vrhova ni označenih poti, zato tudi ob siceršnjem številnem obisku Male Mojstrovke pogosto samevata in jima (predvsem Zadnji) najpogosteje v goste prihajajo le plezalci, ki izstopajo iz številnih težkih smeri v severnem ostenju.
Naše izhodišče je na Vršiču (1611 m) oziroma v eni od njegovih treh koč (Erjavčeva, odprta vse leto, torej tudi v sedanjem, zimskem času, Tičarjev dom in nekoliko višje, pod Sovno glavo ležeči Poštarski dom). Torej je skrivnost številnega obiska Male Mojstrovke razkrita. Udobno izhodišče in za Julijce relativno majhna višinska razlika, ki od ceste na prelazu (lepo, staro ime Na močilu je, žal, izpodrinilo ponesrečeno ime Vršič, ki pa je le pravo ime za koto 1737 nad Tičarjevim in Poštarskim domom, zaznamovano z visokim, jeklenim jamborom) do vrha znaša le dobrih sedemsto metrov in je pot tja gor po južnih pobočjih in po razglednem Grebencu povsem nezahtevna, primerna za vsakogar, ki ima v srcu nekaj volje in v nogah moči za dobre tri ure vzpona in sestopa. Bolj zahtevni in nabrušeni gorniki se bodo Male Mojstrovke lotili s severa, po znameniti Hanzovi poti, dobro zavarovani z jeklenicami in klini, vendar za tja ne potrebujejo le poguma, ampak tudi zvrhano mero znanja ter vso potrebno opremo, manj prepričanim pa ne bo odveč stopiti v vodniško varstvo.
Mala Mojstrovka in Nad Šitom glava z vrha Vršiča. Foto: Mitja Košir
Povsem nekaj drugega pa je naša gora v zimskem času, ko se odene v snežni plašč. Takrat vabi le resnične zaljubljence, ki jim je veliko do nje in jim ni mar prelitega znoja in premagovanja skrivnih pasti na zasneženih in poledenelih pobočjih. Zimska pravljica na Mojstrovkah je nepozabna, nepozabno je tudi zadoščenje nad opravljenim vzponom. Tisti pa, ki bo tja gor pritovoril smuči, bo doživetje pozlatil z nepopisnih užitkov polno smuko, strmo in globoko, polno svobodnega, neomejenega drsenja po deviški belini nedotaknjenega sveta.
Naj opozorim na odličen zemljevid Kranjska Gora z okolico 1: 25.000 in na knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe- severni pristopi ter Igorja Jenčiča Slovenija-Turnosmučarski vodnik (obe Sidarta, 1998).