Slovenske novice - Mateja Kotnik: Manaslu, himalajski osemtisočak, kjer je leta 1983 ugasnilo življenje alpinista Nejca Zaplotnika, je bil usoden tudi za 51-letnega Mežičana Franca Oderlapa
Vrhunskega alpinista in gorskega reševalca je v četrtek na 5800 metrih v glavo zadel kos ledu — Hudo poškodovanega je v bazni tabor prinesel Davo Karničar, s katerim sta testirala opremo za smučanje z gore K2 prihodnje leto — Zaradi slabega vremena ga je helikopter odpeljal v katmandujsko bolnišnico šele v soboto, žal prepozno
Mežica, 4. oktobra: Franc Oderlap in Davo Karničar sta v nepalski Himalaji preizkušala opremo za smučarsko odpravo na K2, kamor naj bi se odpravila prihodnje leto. A takrat ob Karničarju ne bo Oderlapa. Njegovo življenje se je pri 51 letih izteklo v Himalaji, ki jo je najbolj oboževal.
Na Manasluju je leta 1983 umrl alpinist Nejc Zaplotnik, zdaj se je na 8156 metrov visoki gori končala pot še enega vrhunskega slovenskega alpinista in gorskega reševalca, Franca Oderlapa iz Mežice. V četrtek, 1. oktobra, sta z Davom navsezgodaj krenila iz baznega tabora na višini 5800 metrov. Nista prišla prav daleč, ko se je po pripovedih Oderlapovih alpinističnih prijateljev s Koroškega podrl cerak, kos ledu pa je Franca zadel v glavo. Davo ga je z nosači prinesel na rokah do baze, ki je na 4800 metrih. Zaradi slabega vremena so ga lahko s helikopterjem odpeljali z gore dan po nesreči, v katmandujsko bolnišnico so prišli šele v soboto okoli 2.30 po našem oziroma 6. ure po njihovem času. Zdravniki so se trudili, a poškodbe so bile prehude, Franc je umrl.
Zadnji klic
Franc Oderlap se je na slovenskem alpinističnem nebu pojavil kot meteor, potem ko je doštudiral, si ustvaril družino in zgradil hišo. Star je bil že trideset let, ko je v Raduhi prvič vstopil v steno in se preizkusil kot plezalec. »V tistem času sem požiral domačo in tujo gorniško literaturo. V mislih sem si predstavljal odprave, o katerih sem bral. Izjemno me je vleklo, da bi prebrano tudi sam doživel,« je povedal v zadnjem časopisnem intervjuju, ki jih ni bilo veliko, saj mu je bila pretirana publiciteta vedno odveč. Leta 1999 se mu je želja izpolnila. S posavskimi alpinisti je osvojil prvi osemtisočak, Čo Oju. Od tam je prvič opazoval najvišjo goro sveta. Leto pozneje je že stal na njenem vrhu. Potem so so vrstili. Drug za drugim. Najvišji vrhovi vseh celin. Najprej ob boku Davu Karničarju, ki ga je povabil v ekipo za izvedbo projekta Seven Summits, a Oderlap je dodal še osmega, Cartenszovo piramido v Oceaniji.
»Franc Oderlap je prvi Slovenec, ki je osvojil najvišje vrhove vseh celin,« poudarjajo njegovi alpinistični prijatelji s Koroškega. Janez Žalig, alpinist z Raven na Koroškem: »Izgubili smo človeka, ki je bil vedno vsem na razpolago, sam zase pa nikoli ni imel časa.« Janez in Franc sta bila vedno v telefonskem stiku med njegovim bivanjem v Himalaji. Nazadnje sta govorila dan pred vzponom. Franc je Janeza poklical iz baznega tabora na višini 5800 metrov. Povedal mu je, da sneži in da z Davom čakata na lepo vreme. »Govoril sem z obema. Oba sta bila dobro razpoložena,« je rekel pretreseni Žalig.
Mežica žaluje
Na Planinski zvezi Slovenije so bili z informacijami o nesreči zelo skopi. Matjaž Šerkezi, dolga leta tudi Oderlapov soplezalec, ni želel govoriti o podrobnostih. Bolj zgovorni so bili Oderlapovi prijatelji na Koroškem. Jurij Gorjanc, zdravnik in gorski reševalec, je bil z njim pogosto na odpravah, večkrat sta bila skupaj tudi v slovenskih gorah, kjer sta reševala življenja. »Človek s težavami v hribih je bil zanj vedno na prvem mestu,« je rekel Jurij Gorjanc, ki je pri Francu občudoval neizmerno ljubezen do gora.
Mežica, Oderlapov rodni kraj, je zavita v žalost. »Vedno ko se je vrnil z odprave, smo mu v središču kraja pripravili veličasten sprejem. Skupaj z njim smo se veselili njegovih uspehov,« je rekel mežiški župan Dušan Krebel, ki je po tragični novici iz Himalaje takoj vzpostavil stike z Oderlapovimi alpinističnimi kolegi. Z njimi se bodo dogovorili, kdaj in kako se bodo poklonili njegovemu spominu. Iz Himalaje pa se je v domovino že vrnila Oderlapova hčerka Tadeja. Z očetom je bila pred njegovim odhodom na Manaslu na trekingu pod Everestom. Na letališču v Katmanduju, kamor jo je pospremil prejšnji teden, sta si zadnjič pomahala v slovo. »Za nič mi ni žal. Vse bi ponovil,« je trdil alpinist, ki je bil velik zgled mladim in ambicioznim ljubiteljem gora.
Mateja Kotnik