PinkPonk: ...Kot slovenska športna plezalka ste v svetovnem pokalu orali ledino. Kako se spominjate uvodnega tekmovanja v svetovnem pokalu?
To je bilo leta 1993 v Frankfurtu...
... Tekmovati bom spet začela julija v Franciji, ker mi je tam res všeč tekmovalni ambient. Mislim pa, da ne bom šla na vse tekme. - Intervju Jure Gregorčič

Martina Čufar: "Nič ni nemogoče!"

Martina, v svoji zgodnji mladosti ste se preizkusili v mnogih športih in se na koncu posvetili športnemu plezanju. Kako to, da ste se odločili ravno za ta šport? Je bil za to kriv adrenalin, ki ga je v previsih visoko nad tlemi več kot dovolj?
V bistvu se za plezanje nisem odločila, temveč me je plezanje zasvojilo že v prvem trenutku, ko sem se z njim čisto po naključju srečala. Od takrat naprej mi je po glavi hodilo le še plezanje. Všeč mi je, ker je v primerjavi z drugimi športi zelo raznoliko, vedno lahko plezaš druge smeri, potuješ po svetu, odkrivaš nova plezališča, spoznavaš nove ljudi, predvsem pa ves čas tekmuješ le sam s sabo oz. s smerjo, ki jo plezaš. Adrenalin? Tega občutim le redko, predvsem v slabše zavarovanih smereh ali pa na tekmah, sicer pa najbolj uživam v sproščenem plezanju v s soncem obsijanih stenah, za adrenalin imam pa bungee jumping in skoke z vrvjo.

Doma ste iz Mojstrane, kjer imate vseskozi čudovit pogled na Triglav in njegovo impozantno severno steno. Gore ste imeli tako rekoč na dlani. Kako to, da svojih plezalskih ambicij niste usmerili v velike stene oz. alpinistične vzpone? Ali morda ta čas še prihaja?
Saj sem začela plezati v Severni steni; še preden sem zašla v športno plezanje, me je ati peljal po plezalni Slovenski in Nemški smeri čez Steno, toda bolj kot uživanje v plezanju mi je ostalo v spominu padajoče kamenje. Naše Alpe so precej podrte in nič ne pomagajo mišice, če ne znaš plezati z občutkom. V bistvu moraš skalo ves čas tiščati noter, namesto da bi se zanjo prijel. Tak občutek sem dobila in v tem nisem uživala. Kasneje sem se še dvakrat podala v Severno steno, bila sem radovedna, ali se je moje mnenje v letih kaj spremenilo. Tomo (Česen) me je peljal čez Čopov steber in Raz Sfinge. Tu sem najtežji raztežaj preplezala kot prva v navezi in ob pogledu na zarjavele kline in z majajočim oprimkom v rokah me je bilo res strah. Še vedno sem ponosna na to, da sem takrat premagala sebe in Sfingo, a v Steno se nisem več vrnila. Zdaj je od tega minilo že nekaj let in me nekaj spet vleče tja …

Plezanje je težak in relativno nevaren šport, ki zahteva tudi močno psiho. Kakšen je vaš vsakdanji trening? Ali vas je kdaj strah, ko je npr. razdalja med zanesljivimi varovali precejšnja?
Veliko ljudi misli, da je plezanje nevaren šport, pa sploh ni tako. Seveda si lahko nevarnega narediš, če ne upoštevaš vseh pravil. Danes plezati začnejo že nekajletni otroci, zato mora biti za varnost še posebej poskrbljeno. Na umetnih stenah je to lažje kot v skalah. Leta 1991 sem si pri padcu zlomila roko, ker se mi je odlomil oprimek, ko še nisem imela vpete vrvi.
Od takrat sem vedno zelo previdna, ko plezam do prvega svedrovca. Sicer pa me ni strah padcev, med plezanjem, sploh na tekmah, nikoli ne mislim na to, kako daleč bom letela, če padem. Stene, v katerih plezam, so previsne, tako da se padec konča s prav prijetnim nihanjem v zraku. Drugače je v daljših stenah, kot je npr. Paklenica, kjer so razdalje med varovali res velike, stena pa položna in ostra, tako da padec ne bi bil ravno prijeten. A v takih trenutkih se znam zbrati, umiriti in rešiti situacijo.
Tretji primer so balvani. Z balvanskim plezanjem sem se začela ukvarjati lani. Tu ni vrvi, temveč pod balvan postavimo t. i. "crash pad", ki ublaži padec, poleg tega pa nate pazijo še soplezalci, da ne priletiš s hrbtom na tla. Na začetku me je bilo strah pristanka na tleh in se pri plezanju sploh nisem mogla sprostiti, zdaj pa sem že bolj pogumna, kar me je letos v Franciji stalo zvitega gležnja. Verjetno bom zdaj spet nekaj časa plezala "z ročno zavoro".
Trening za psiho? Po navadi predvsem pred tekmami treniram sproščanje oz. se vživim v situacije, ki bodo tam, ter si zamišljam, kako jih bom rešila. Sicer pa največ psihe pridobiš z izkušnjami in s čim več preplezanimi smermi, ki od tebe zahtevajo več, kot si misliš, da si sposoben.

Včasih se zgodi, da je kakšen težak gib v steni, kljub prefinjeni tehniki in jekleni moči, le pretrd oreh. Kakšni so občutki, ko visoko nad tlemi ugotovite, da prsti ne bodo zadržali oprimka in da je polet neizogiben? Ali vam je kakšen padec ostal še posebej v spominu?
Občutki so odvisni od tega, kje se to zgodi in koliko truda sem vložila v smer. Če vem, da sem plezala dobro, da sem rešila mnogo problemov in večkrat za las ušla padcu, me končni neuspeh ne razočara, ker vem, da sem vse naredila najbolje, kot sem lahko. Nikoli pa me ni strah, kako daleč bom letela. V svoji prvi smeri z oceno 8b+, Chiquiti (potem so oceno znižali na 8b), celo nisem vpenjala enega kompleta, da sem prihranila moči za majhne oprimke, in padci, ki jih je bilo kar nekaj, so bili 15-metrski. Seveda na tekmah ni dovoljeno spuščati kompletov, zaradi česar padci niso tako dolgi. Sem pa nerodno padla ravno tedaj, ko sem si priplezala naslov svetovne prvakinje. V pasu me je čudno prelomilo, da sem mislila, da imam zlomljena rebra, tako me je vse bolelo. A mi ni bilo nič žal, saj sem ob pogledu na zlato kolajno vse pozabila.

Pri športnih plezalcih je poleg odlične fizične pripravljenosti vsekakor zelo pomembna tudi telesna teža. Kako za kilograme skrbite vi? Imate kakšen poseben jedilnik?
Zelo skrbim za zdravo prehrano, a ne toliko zaradi teže kot zaradi zdravja. Ne jem sladkarij, nič iz bele moke, čim manj umetnih stvari in čim več sadja in zelenjave ter polnozrnatih jedi iz raznih žit. Ko sem začela tako jesti in ločevati OH od beljakovin, sem tudi precej shujšala, zdaj pa se je telo na to hrano navadilo in mi ne uspe zlahka shujšati. V primerjavi z drugimi plezalkami nisem ravno suha, a se s tem ne obremenjujem, ker vem, da jem zdravo. Le tako lahko zdržim naporne treninge.

V svoji dosedanji karieri ste dosegli že mnogo zavidljivih uspehov. Kot slovenska športna plezalka ste v svetovnem pokalu orali ledino. Kako se spominjate uvodnega tekmovanja v svetovnem pokalu?
To je bilo leta 1993 v Frankfurtu, ko sem bila stara 16 let. Bile so me same oči. Z občudovanjem sem opazovala vse svetovne zvezde, ki sem jih prej poznala samo iz revij. Vse se mi je zdelo zanimivo, še celo vožnja z avtom, ki mi je zdaj vedno bolj odveč. Imela pa sem precej treme in končala na predzadnjem mestu, ker sem si s kolenom zbila roko z oprimka. Tako sem si začela nabirati izkušnje.

Dolgo časa ste bili na tekmah svetovnega pokala edina predstavnica Slovenije. V zadnjem času pa so se vam pridružile tudi druge, med katerimi je najbolj uspešna Natalija Gros, ki ste ji vi vzornica. Ali ste kot izkušena tekmovalka Nataliji ali ostalim kdaj pred tekmovanjem kaj svetovali, delili z njimi svoje izkušnje? Ali vam je všeč, da ste tudi v Sloveniji dobili konkurenco?
Ja, prav super je, da imam v Sloveniji konkurenco svetovnega formata. Res je bilo po več letih popolne prevlade na domači sceni malo čudno, ko nisem bila več vedno prva. Ampak to ni pomenilo, da sem jaz slabša, temveč da so druge napredovale. Zato mi zdaj zmaga na domačem terenu pomeni še več.
Z Natalijo sva res dobri prijateljici, ne samo plezalno, tudi sicer. Res sem bila njena vzornica, a zdaj težko govorim o tem, ker sva si enakovredni. Ne čutim razlike v letih (skoraj 8 let), saj tudi ona pleza že 13 let in ima prav tako veliko izkušenj, ki si jih izmenjujeva. Nikoli pa pred konkurenco ničesar ne skrivam in vsakemu želim pomagati, če le znam. Tudi jaz se še vedno učim in to je čar plezanja.

Športno plezanje je relativno mlad šport, ki pa je v zelo kratkem času dobil ogromno privržencev. Kako vi kot plezalka svetovnega formata ocenjujete razvoj te športne panoge v Sloveniji?
Plezanje je v Sloveniji res dobro razvito. Predvsem tekmovalni sistem je med najboljšimi na svetu. Kar malo sem bila presenečena, koliko otrok pleza. Na tekme državnega prvenstva jih pride več kot 100! Poleg tega imamo tudi osnovnošolska prvenstva, regijska tekmovanja …
Veseli me tudi, da se s plezanjem ukvarja tudi veliko starejših ljudi. Plezanje je namreč šport, v katerem vsakdo lahko najde izziv zase. Da je plezanje res vedno bolj popularno, pove že pogled na parkirišče v Ospu (naše najbolj popularno plezališče), ki na kakšno sončno nedeljo spominja na tisto pred nakupovalnim središčem pred razprodajami. Plezanje ni le šport, je tudi druženje in preživljanje prostega časa v naravi.

V letošnji sezoni ne boste nastopali v svetovnem pokalu. Kakšne načrte imate za letos? Ali to pomeni začetek slovesa od aktivnega tekmovanja?
Lanska sezona tekmovanj je bila res dolga in naporna. Trajala je od sredine aprila do 14. decembra in v drugi polovici leta na tekmah sploh nisem več uživala. Vse mi je šlo na živce, še posebej čakanje v izolaciji, ko je zunaj sijalo sonce in bi lahko plezala kje v skali. Zdelo se mi je, da rabim daljšo pavzo, med katero bom malo pozabila na tekmovalni stres in se sproščeno posvetila plezanju v skali, brez misli, kdaj moram biti v formi za tekmo in kdaj se v skali ne smem preveč naprezati, da bom na tekmi dobra. Tekmujem namreč že od konca leta 1990.
Letos si nisem zadala kakšnih visokih ciljev. Želim predvsem obiskati čim več plezališč in uživati v plezanju ter spoznati kaj novega. Edini konkretni cilj je smer Hotel Supramonte na Sardiniji, dolga 300 m, ki ima dva raztežaja, ocenjena z 8b. Tja sem nameravala odpotovati za prvomajske praznike, a sem dobila slabe novice, da je zaradi dežja cela stena prepojena z vodo, torej zaenkrat ne bo nič.
Tekmovati bom spet začela julija v Franciji, ker mi je tam res všeč tekmovalni ambient. Mislim pa, da ne bom šla na vse tekme svetovnega pokala, ker so postale že preveč rutinske, tega pa ne maram. Mogoče se bom udeležila kakšne balvanske tekme.

Oktobra ste na Johanovem memorialu v Črnem Kalu nastopili v moški konkurenci in skoraj polovico plezalcev tudi pustili za sabo. Za nameček pa ste edini, sicer po zaključku tekmovanja, preplezali projektno smer JJJ, ki je od tekmovalcev ni zmogel nihče. Kakšne so bile reakcije med plezalci, glede na to, da sta v omenjeni smeri padla tudi odlična plezalca Franci Jenstrle in Marko Lukič?
Fantje so se res kar prestrašili, ko so videli mene na njihovi startni listi, ker so vedeli, da mi platke, kakršne so v Črnem Kalu, ležijo. Plezala sem sicer malo počasneje kot fantje, zato jim nisem mogla konkurirati. V smeri JJJ smo vsi prišli do približno enake višine. Meni je bila smer res všeč in sem si jo želela preplezati, kar mi je po tekmi tudi uspelo. Mislim, da bi jo tudi kateremu od fantov, a se jim po tekmi ni ljubilo.

Tekme svetovnega pokala potekajo na umetnih stenah. Vi pa se večkrat podajate tudi v naravna plezališča in tudi v skali ste nanizali kar nekaj vrhunskih vzponov oz. smeri, saj imate preplezanih preko 90 smeri, težjih od ocene 8a, kar je zares izjemen dosežek. Na katero smer v naravi ste najbolj ponosni oz. v katero smer ste morali vložiti največ truda?
Če bi plezanje potekalo samo na umetnih stenah, verjetno ne bi bila več v tem športu. Naravno skalo imam res rada in v naravne smeri vložim veliko več energije kot npr. v smer na umetni steni (razen če ni tekma). Svojo prvo 8a sem preplezala že pred več kot desetimi leti. To je smer Ekosistem na Bohinjski Beli. Zelo ponosna sem bila tudi na svojo prvo 8a na pogled. Ne morem pa primerjati smeri med seboj, ker ima vsaka svoj čar. Zadnja 8b, ki mi jo je uspelo preplezati, je gotovo nekaj posebnega med vsemi 96 smermi, težjimi od 8a. To je smer Vražji Robert v veliki steni v Ospu, kjer varovanje ni urejeno s svedrovci, temveč le s klini in zatiči, ki pa niso 100-odstotno zanesljivi, zato je bila smer še bolj naporna za psiho.

Katero slovensko plezališče vam je najbolj pri srcu?
Warmbad pri Beljaku (A) štejem za domače plezališče, ker je le 30 km oddaljeno od mojega doma. To plezališče mi je všeč zaradi lepe lege, previsne skale in super smeri, predvsem pa zaradi miru, ki ga v najboljših slovenskih plezališčih, v Mišji peči in Ospu, le redko najdeš. Ravno zaradi obleganosti mi Miška in Osp nista tako pri srcu, čeprav so vse smeri zelo lepe. Sem pa kljub temu velikokrat tam, saj je to pozimi najbližja možnost za plezanje v topli skali.

Ste med redkimi športnicami, ki jim je uspelo združiti vrhunski šport in študij - na Fakulteti za šport ste študij tudi uspešno zaključili. Mnogi trdijo, da je to praktično nemogoče. Kakšen pa je vaš recept?
Nič ni nemogoče. Treba si je narediti dober urnik in se ga držati. Meni je všeč, če so dnevi polni, in se mi zdi, da naredim več in bolje, če imam za neko stvar točno odmerjen čas. Sedaj je že eno leto, odkar sem zaključila študij, in mi je že malo dolgčas. Razmišljam še o kakšnem faksu ali podiplomskem študiju. Zanima me fizioterapija, psihologija …

Eden izmed najboljših slovenskih športnih plezalcev, Vrhničan Aljoša Grom, je brez kakršnega koli varovanja, kar pomeni, da bi se morebiten padec lahko končal usodno, preplezal težko smer Brdavs, ki je ocenjena z oceno 8a+ (pleza se praktično na meji padca). Kako komentirate tovrstne izzive? Ali boste tudi sami kdaj poskusili kaj podobnega?
Verjamem, da je Aljoša točno vedel, v kaj se podaja, in da to v bistvu ni bilo tveganje, ker je smer tako dobro poznal in je bil zanjo vrhunsko pripravljen. Sem pa mnenja, da so to podvigi, ki jih ne bi smeli reklamirati, da se v to ne bi podal kdo, ki temu ni dorasel. Ko profesionalec pleza določeno smer, je vse videti tako lahko, kot bi hodil, a v resnici ni tako. Če se bom kdaj odločila za kaj takega, gotovo ne boste izvedeli za to, ker gre pri tem predvsem za premagovanje samega sebe in za popoln stik z naravo.

Besedilo in fotografije
Jure Gregorčič