Naš Stik, oktober 2004 – Srečko Lesjak: 27. avgusta je v ledeniški razpoki najvišje avstrijske gore bil bitko za življenje alpinist Milan Vižintin
na obisku
MED MARSOM IN GROSSGLOCKNERJEM
V minulem letu, ko je bila večina pogledov Zemljanov 27. avgusta uprtih proti Marsu, sicer tudi rimskemu Bogu vojne, je v ledeniški razpoki najvišje avstrijske gore bil bitko za življenje alpinist Milan Vižintin, zaposlen v distribucijskem podjetju Elektro Celje.
Tistega dne se je namreč in z dvema prijateljema iz Elektroprenosa Podlog in dvema sokrajanoma želel povzpeti na 3797 metrov visoki Grossglockner - Veliki Klek v avstrijskih visokih turah. Vzpon je bil seveda naporen, toda Milan si je želel še več adrenalinskih užitkov od drugih prijateljev, in si je izbral ločeno pot proti vrhu, seveda krajšo in hitrejšo, toda po zelo spolzkem ledeniku. Čeprav so ga drugi pregovarjali, se je kmalu od njih oddaljil in šele po dobri uri se jim je oglasil po mobilnem telefonu. Toda to ni bil tisti razigrani Milan izpred ene ure, to je bil glas obupanega človeka, ki je s hropečim in tresočim glasom klical na pomoč, ne da bi mu uspelo klic razločno dokončati. Seveda je v tistem trenutku v srca vse preostale četverice, kot strela z jasnega, švignila strela groze, kajti vsi so pomislili na najhujše. Kljub temu so takoj« prisebno poklicali reševalce, a grozni občutki jim nišo dopuščali sproščenega dihanja.
Medtem se je še huje dogajalo z Milanom, kajti kmalu potem, ko se je ločil od prijateljev, mu je na ledeniku spodrsnilo. Nič niso pomagale ostre dereze in cepinove konice, le planinska izkušenost in izredno dobra kondicijska pripravljenost mu je omogočila, da se je po 50-metrskem drsenju »srečno« zagozdil v začetek ledeniške razpoke, ki je bila sicer v nadaljevanju razširjena več kakor dva metra. Potem ko se nikakor ni mogel izvleči iz globoke razpoke, saj je bil zagozden vse do ramen, mu je s skrajnimi napori iz nahrbtnika uspelo izvleči mobilni telefon in po srečni vzpostavitvi zveze izreci prijateljem nekaj besed obupa, kajti telefon se mu je prehitro izmuznil iz rok, da bi lahko opisal svoj brezupni položaj.
Medtem so bili izurjeni gorski reševalci iz helikopterske enote Sant Antona že v bližini, na pomoč pa jim je priletel tudi policijski helikopter, ki je sicer iskal dva izgubljena nizozemska alpinista. Ker je bilo lociranje pogrešanega zelo oteženo, so reševalci s helikopterjem prepeljali še Milanovega prijatelja, ki jim je pokazal mesto, kjer so se dve uri prej razšli, in kaj kmalu so Milana tudi zagledali v razpoki. Toda njegovega prijatelja so morah najprej odložiti, saj bi bilo sicer breme za helikopter pretežko. Seveda pa se reševalci niso zavedali, da so v tistem trenutku Milana pahnili v skrajni obup. V zagozdenem položaju ga je namreč zahvala ledeno mrzla voda in ko je ves premražen uzrl luč upanja v bližnjem helikopterju in mu že ves vesel mahal z utrujeno roko, je le-ta odpeljal; morda za večno, si je mislil Milan.
Toda vestni reševalci so bili drugega mišljenja, kaj hitro so se vrnili in s spretnim manevrom, kljub izjemno težavnemu terenu, jim je uspelo izvleči Milana iz razpoke in ga namestiti v reševalno vrečo, s katero so ga na vrvi prepeljali na plato Franca Jožefa na dnu ledenika in ga nato prenesli v helikopter ter ga prepeljali v Lienško bolnišnico.
Dr. Hehnut Latscher in dr. Anton Kollreider sta takoj ugotovila, da je Milan praktično klinično mrtev, saj je bila njegova telesna temperatura samo 26 ° C, imel je zastoj srca in krvnega obtoka. Ko tudi akcija z uporabo defibrilatorja ni bila uspešna, sta se srčna kirurga spomnila na podoben primer izpred dvanajstih let, ko so v prav tej bolnišnici rešili podoben primer češkega alpinista. Kljub temu, da se je dramatičnost med zdravniškim osebjem stopnjevala, so se kirurgi odločili za klasično metodo oživljanja in pacientu odprli prsni koš, dr. Kollreider mu je vzel srce v roke in ga brez prestanka masiral polni dve uri. Med tem so mu drugi ogrevali prsno in trebušno votlino s toplim sredstvom. Tovrstne metode oživljanj v slovenskih bolnicah še nikoli nišo izvedli in se je tudi ne lotevajo, bila pa je v danem trenutku še zadnje upanje, kot so pozneje komentirali zdravniki lienške bolnice. In tako, kot je bil tiste noči srečen planet Mars z dvema satelitoma Fobosom in Deimosom, je bil lahko še bolj srečen Milan; kajti operacija je uspela. Do drugega rojstva je sicer trajalo se natanko 27 dni, kajti Milan je bil tako dolgo v komi, vmes pa je bil prepeljan še v mariborsko in celjsko bolnišnico. Potem ko se je vendarle prebudil, so seveda spet zaigrala srca njegovih staršev in družine, kamen od srca pa se je odvalil tudi njegovim prijateljem, ki so ves mesec zanj držali pesti. Po enem letu je Milan domala popolnoma okreval, uspešno se je vrnil v službo in s posebnim veseljem proslavil svoj novi prvi rojstni dan med zdravniškim osebjem lienške bolnice in gorskimi reševalci.
Trenutki ponovnega snidenja so bili zelo ganljivi, saj se je Milan celotnemu zdravniškemu in reševalnemu osebju zahvalil s prisrčnimi besedami in spominskimi darili. Njegov primer pa bo zagotovo v avstrijske medicinske učbenike, pa tudi kakšno knjigo kirurških rekordov.
Seveda Milan ne bi bil Milan, če ne bi postavil še enega svetovnega rekorda. Takoj po praznovanju »prvega« rojstnega dne je tudi uspešno končal magisterij in seveda takoj obudil željo po osvojitvi najvišje gore Avstrije - ali pa bo morda rajši osvojil kar Mars.
Srečko Lesjak