je letos zasedala v Starigradu - Paklenici – Iztok Tomazin
Objavljeno v ISIS, avgust-september 2005
glasilu Zdravniške zbornice
Medicinska komisija IKAR
je zasedala: Starigrad - Paklenica 13. – 16. april 2005 – Iztok Tomazin
IKAR je mednarodno združenje organizacij, ki izvajajo reševanje in nujno medicinsko pomoč (NMP) v gorah in drugih težko dostopnih krajih tridesetih držav. Nekatere članice IKAR pa delujejo v sistemu reševanja in NMP na celotnem območju svojih držav npr. švicarska REGA in avstrijski OAMTC. IKAR sestavljajo štiri specializirane komisije: Komisija za zemeljsko reševanje, Komisija za letalsko (helikoptersko) reševanje, Komisija za plazove in Medicinska komisija (IKAR MEDCOM). Člani slednje smo zdravniki, delegati držav oziroma organizacij, ki so članice IKAR. Kot dolgoletni delegat Slovenije oziroma naše Gorske reševalne službe, sem se udeležil tudi letošnjega spomladanskega zasedanja IKAR MEDCOM, ki ga je organizirala Hrvatska gorska služba spašavanja (HGSS).
Sodelovali smo zdravniki iz Anglije, Argentine, Avstrije, Hrvaške, Italije, Kanade, Nemčije, Norveške, Španije, Švice in Slovenije. Lokacija je bila odlično izbrana – Starigrad, obalno mestece v srednji Dalmaciji, kjer se združujejo čari jadranskega morja in čudovita divjina najdaljšega balkanskega gorovja Velebita, na čelu s svetovno znanim kanjonom Velika Paklenica. Kot običajno je bilo srečanje izrazito delovne narave, zasedali smo večino razpoložljivega časa od jutra do poznih večernih ur, le tretji dan smo izpeljali že tradicionalno skupno turo. Prijaznost in prizadevnost organizatorjev, konstruktivno in prijateljsko vzdušje med sodelujočimi, ki se po večletnem sodelovanju že dobro poznamo, naklonjeno vreme in naravne lepote, so bile porok za lepo in plodno druženje.
Med neformalnim uvodnim delom srečanja sem v razgovorih z vodstvom HGSS izvedel marsikaj zanimivega. Hrvatje so v zadnjih letih zelo napredovali predvsem pri organiziranosti, opremljanju in urejanju svojega statusa v državi. Čeprav so še pred kratkim zelo zaostajali za Gorsko reševalno službo Slovenije (GRSS), so nas na nekaterih področjih prehiteli. Med drugim so že uspeli doseči tisto, za kar si v Sloveniji šele prizadevamo – osamosvojitev od matične planinske zveze. Po osamosvojitvi spet dobro sodelujejo, vendar na enakovrednih temeljih in so zelo zadovoljni. Šli so še pomemben korak naprej – v pripravi je zakon o HGSS, ki bo še utrdil status in ugled te organizacije v državi, pa tudi njeno boljšo umestitev v sistem NMP. Tak zakon je vsekakor velik izziv tudi za slovenske gorske reševalce, saj bi omogočil ureditev marsikatere težave in dolgoročno izboljšanje statusa in kvalitete dela GRSS vključno z izvajanjem NMP. Hrvaška je doslej zaostajala za Slovenijo na področju helikopterskega reševanja in NMP, sedaj pa si obetajo hitrejši razvoj, saj se vlada dogovarja z nekaterimi tujimi in domačimi družbami o vzpostavitvi petih helikopterskih baz s stalnimi dežurstvi za reševanje in Helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP), kjer naj bi pomembno vlogo imela tudi HGSS. Pomembna vzpodbuda razvoju NMP na Hrvaškem je seveda hitro se razvijajoči turizem, ki pomeni tudi več pacientov in višje zahteve. Klasičnih in helikopterskih intervencij imajo vedno več, predvsem zaradi naraščajočega prometa in različnih, v precejšnji meri s turizmom pogojenih aktivnosti. Helikopter je seveda nujen tudi za zagotavljanje hitrega reševanja in NMP na jadranskih otokih, pri čemer sodeluje tudi HGSS, saj drugega kadra za izvajanje reševanja in HNMP zaenkrat nimajo. Tako kot slovenski, tudi hrvaški gorski reševalci zaenkrat delajo prostovoljno, na amaterski osnovi.
Čeprav se člani IKAR MEDCOM po večletnem sodelovanju večinoma že dobro poznamo, je kratka predstavitev vseh prisotnih del vsakega srečanja. Večina članov je splošnih oziroma urgentnih zdravnikov, precej je tudi anesteziologov, kirurgov in drugih specialnosti. Predsednik IKAR MEDCOM dr. Brugger je pohvalil organizatorje na čelu z dr. Dariom Švajdo, načelnikom zdravniške komisije HGSS, nato pa poročal o našem opravljenem delu in rezultatih v šestih mesecih od zadnjega srečanja v Zakopanih na Poljskem.
Strategija IKAR MEDCOM, da svoje smernice, priporočila in raziskave objavljamo v uglednih indeksiranih revijah, se potrjuje kot uspešna in koristna. Tako se je v zadnjih letih zvrstilo že več odmevnih objav, npr. Smernice za medicinsko uporabo helikopterjev v gorah in drugih težko dostopnih krajih v reviji HAMB, katerih nosilca sva bila s kolegom iz Združenih držav Amerike, pa Pregled stanja gorske urgentne medicine v svetu in Smernice o ukrepanjih pri nesrečah zaradi strele v gorah, ki so bile objavljene v reviji Resuscitation. Indeksirane medicinske revije imajo pri naših tematikah včasih težave z zagotavljanjem kvalificiranih recenzentov, saj je v svetu le ozek krog zdravnikov z bogatimi izkušnjami in znanjem iz gorske medicine in še posebej reševanja, precejšen del med njimi pa je članov IKAR MEDCOM.
Na letošnjem kongresu HAESCULAP v Parizu, kjer je bila osnovna tematika raziskovanje in organiziranost urgentne medicine v Evropski Uniji, smo predstavili, kako poteva izvajanje reševanja in NMP v alpskem prostoru – v gorah in drugih težko dostopnih krajih. Navezali smo koristne stike in bili povabljeni k sodelovanju pri pripravi priporočil European Resuscitation Council (ERC), predvsem iz »naših« področij npr. pri obravnavi podhladitev na terenu, pri izvajanju NMP pri nesrečah v plazovih ipd.
Knjiga smernic in priporočil IKAR MEDCOM je kljub letnici izdaje 2001 še vedno aktualna in se dobro prodaja, čeprav postaja zrela za dopolnitev in ponatis.
Projekti IKAR MEDCOM v teku
Preventiva in oskrba kačjih pikov na terenu: po enoletnem delu članov komisije so smernice v zaključni fazi, končno verzijo naj bi sprejeli na jesenskem srečanju. Zapletalo se je predvsem zaradi upoštevanja in usklajevanja različnih smernic v posameznih državah, ki so v precejšnji meri odvisne od značilnosti tamkajšnjih kač. Simbolika tega projekta smernic je bila, da smo jih zaključevali v neposredni bližini kanjona Paklenica, ki je že v bivši Jugoslaviji veljal za enega najbolj znanih nahajališč različnih vrst kač, predvsem modrasov. Plezalci smo imeli v preteklosti številna bližnja srečanja z njimi celo v navpičnih stenah, udeleženci letošnjega srečanja IKAR MEDCOM pa si niso mogli potešiti niti osnovne radovednosti. Le nekaj jih je videlo eno samo kačo, vendar kakega pretiranega razočaranja nad tem nisem opazil, še posebej, ko sem jim predstavil nekaj svojih bližnjih srečanj s kačami med plezanjem v pakleniških stenah v preteklosti.
Umetno dihanju preko žepne obrazne maske za laične reševalce: naš član dr. Paal je v raziskavi ugotovil, da laiki reševalci izvajajo umetno dihanje kvalitetneje preko žepne maske kot pa na način usta na usta. Poleg tega na mnoge maske lahko priključimo kisik, kar še izboljša učinkovitost umetnega dihanja. IKAR MEDCOM zato daje prednost uporabi žepne maske pred načinom usta na usta pri reševanju v gorah in drugih težko dostopnih krajih, če ga izvajajo laiki reševalci. Za oživljanje s strani medicinskega osebja reševalnih organizacij seveda veljajo standardni postopki in oprema za oživljanje.
Uporaba KED steznika za reševanje poškodovancev iz težko dostopnih mest (od ledeniških razpok do drevesnih krošenj, strmih pobočij), kjer je premalo prostora za pristop z nosili in (ali) vakumsko balzino. KED steznik je v urgentni medicini na terenu dobro znani imobilizacijski pripomoček, ki ga uporabljamo predvsem pri imobilizaciji in izvlačenju poškodovancev v prometnih nesrečah, uporaben pa je tudi na drugih področjih. Potrebno je poznati njegove omejitve predvsem pri obremenjevanju v visečem položaju pacienta. Za dviganje ali spuščanje v KEDu imobiliziranega pacienta je potrebno uporabiti dodatno opremo, ki zdrži zadostne obremenitve.
Oftalmološka problematika v gorah: je kompleksna tako kar se tiče poškodb in bolezni oči, ki lahko nastanejo zaradi gorniške aktivnosti, še posebej na velikih nadmorskih višinah, kot pri kroničnih očesnih bolnikih, ki bi se radi podali v gore.
Edukativni CD o reševanju zasutih v plazovih: v zadnjih letih je predvsem pri triaži in medicinski oskrbi žrtev snežnih plazov precej novosti. Pripravljamo prevode v jezike članic IKAR.
Evalvacija plazovne varnostne opreme (plazovne žolne, airbagi itd.): v raziskavah so dokazali, da je to oprema, ki lahko bistveno poveča možnost preživetja predvsem smučarjev in gornikov ob zasutju v plazu. V več alpskih državah zavarovalnice ne plačajo odškodnine v plazovih ponesrečenim zavarovancem, če niso uporabljali te opreme.
Tekočinska reanimacija pri reševanju v gorah in drugih težko dostopnih krajih: je seveda “evergreen”urgente medicine na terenu. V za izvajanje NMP zelo zahtevnih okoljih kot so npr. gore, se vse bolj uveljavlja nadomeščanje tekočin z majhnimi količinami hiperosmolarnih pripravkov (“small volume resuscitation”). Posamezne praktične izkušnje s tem načinom pridobivamo tudi zdravniki GRSS. Za revizijo in dopolnitev naših obstoječih priporočil so zadolženi predvsem anesteziologi v IKAR MEDCOM.
Novi projekti smernic in priporočil
Imobilizacija pri gorskem reševanju,
Začetni pristop k pacientu v gorah,
Medicinska pomoč pri množičnih nesrečah,
Post travmatske stresne motnje pri reševancih in reševalcih,
Oskrba dihalne poti (intubacija in alternativni načini) na težko dostopnih krajih,
Smernice za dispečerstvo in triažo
Preventiva in oskrba poškodb zaradi visenja na vrvi:
S temi in drugimi temami se bomo člani IKAR MEDCOM ukvarjali v naslednjih letih.
Po napornih zasedanjih je bil 15. aprila zvečer čas za predavanja, pri katerih so se nam pridružili tudi hrvaški zdravniki, ki sodelujejo s HGSS. Dr. Dahlberg iz Norveške je z diapozitivi predstavil Spitzberge in delo splošnega zdravnika v tem izoliranem arktičnem okolju. Zaradi velike oddaljenosti od celine (Norveške) in pogosto zaradi slabih vremenskih razmer onemogočenega prevoza pacientov se tamkajšnji redki zdravniki srečujejo z velikimi izzivi. S predavanjem Mountains, sky and medicine sem predstavil delo zdravnika v GRSS, na himalajskih in drugih odpravah, pa seveda različne dosežke od prostega, zimskega in lednega plezanja do alpinističnega smučanja in zmajarstva. Odziv na obe predavanji je bil odličen.
Zadnji dan srečanja je bil namenjen obisku kanjona Paklenice. Kot eden najuspešnejših in najbolj izkušenih plezalcev v zadnjih treh desetletjih v tem sedaj že svetovno znanem plezalnem področju, sem lahko kolegom marsikaj pokazal in povedal, seveda smo tudi plezali. Za kaj več od VI.težavnostne stopnje med člani IKAR MEDCOM nisem našel kandidatov, vseeno pa smo vsi zelo uživali v čudovitem velebitskem apnencu in plezalnem druženju. Soplezalci so se severa hitreje utrudili, zato sem kasneje več plezalnih vzponov opravil tudi sam – brez vrvi, brez varovanja, le z vrečko magnezije za pasom. Čudoviti ples na konicah prstov v prepadih Anića Kuka, Čuka in drugih sten, seveda ni dopuščal nobene napake, zahteval je popolno zbranost. Užitek med plezanjem in zadoščenje po opravljenih vzponih pa sta odtehtala tudi nevarnost in napore.
Kmalu po zaključku opisanega srečanja smo preko naše diskusijske liste izvedeli za tragedijo helikopterja AB 212 na vaji gorskega reševanja v italijanskih gorah nad jezerom Como. Med lebdenjem je zadel v steno in padel 200 metrov po strmini ter zgorel. Pet reševalcev in članov posadke je umrlo, le eden je preživel. Vzrok nesreče še ni znan, vremenski pogoji so bili zelo dobri. Žal se je spet potrdilo, da je tako usposabljanje kot dejansko izvajanje reševanja in NMP v gorah zelo nevarno. Podobno tragično nesrečo s petimi mrtvimi gorskimi reševalci, med katerimi je bil tudi dr. Jani Kokalj, smo imeli Slovenci leta 1997 v steni Turske gore nad Okrešljem.
Udeležbo na opisanem srečanju mi je omogočila Gorska reševalna služba Slovenije.
Mag. Iztok Tomazin, dr. med.