Planinski glas: Leto gre naproti svojemu koncu, prazniki prihajajo, a o mrazu danes ni ne duha ne sluha. Le siva in z vlago mokra zavesa nam zakriva poglede.
Ljudje, ki s(m)o se povsem preprosto »zaljubili« v določeno goro, planino, vzpetino ali hrib, se neprestano vračamo tja. Vzpetina ali romarska pot je namenjana trudu telesa, lahko pa postane tudi način, da si pridobiš priznanje, medaljo okoli vratu. Malo nižje od Male se vsak dan podajajo na to pot. Znani in neznani obrazi se vsak dan srečujejo na svojem vztrajnostnem poslanstvu, pozdravljajo se in pogovarjajo. Nekaterim je letos uspelo priti preko števila tristo, kljub nezgodam, ki so se jim pripetile. Če vprašam zakaj, so odgovori različni. Nihče pa ne odgovori z »ne vem«. In prav je tako, da vsakdo najde pomen svojega gibanja - obstajanja.
Od večine se jih nekaj odlepi in krene naprej. Mimo cerkva, ki sta doživljali tudi manj čaščeče čase. Ljudje se prilagajamo, verujemo, verjamemo ali pa tudi ne. Spreminjamo pozdrav iz zdravo, v bohdej. A ti, ki nadaljujejo pot, najbrž še bolj vedo, zakaj gredo še naprej, zakaj jih vleče. Mlajši so in potrebujejo več kroženja, obtoka v svojem srcu. Sopeč v koraku, mimo poimenovanih podob in znamenj ob poti, zaidejo v opuščeni svet, ki v dojemanju zaživi svoje poslanstvo šele v ranem poletju. To je bilo včasih. Dandanes se skorajda ne najde dan, da ne bi kdo zašel za Gričo in zagledal pogled, ki spreminja miselnost o ... Nekoč se je to zgodilo celo slavnemu Frischaufu, ki je onemel ob pogledu na kraljestvo majhnih lesenih koč, ki so ob zvenu in zvončkljanju zvoncev spominjali na podobo, ki jo moraš vzljubiti in častiti.
Opevanje gore, ki je kot navdih misli, pridih pomena svojih dejanj, je domena, ki si zasluži pozornost. Navdih daje slutiti, da spoznavamo, čutimo in opazujemo okolico, v katero radi zahajamo. To védenje nam spremeni neprijeten dogodek, nesreča ali ljudje, ki drugače mislijo - vidijo. Dvom v početje je kot dvom v priznanje. Poznaš človeka in si misliš svoje. Lahko mu to poveš, si tiho ali preprosto zložiš in spakiraš. Kakor komu ljubo, kakor kdo ljubi eno cvetlico, tako je drugemu všeč druga. Tako kot brez načrtov ni uspehov, so le dogodki, ki spominjajo na nerazumljiv pomen naključja.
Zima se je komajda začela, a sneg je že v drugo povsem pobralo. Po mrazu zapiha veter z zahoda, pobere s seboj še južnega in snežni kristali se preobrazijo v zrna. Ta z ledom oblita zrna pa topi dež in tudi teh bo zmanjkalo. A obeti so takšni, da bo po naravnem procesu, ki kroži skozi čas, zopet snežilo. O planinski zaljubljenosti pa še nekaj iz preteklosti, ko še ni bilo povsem jasno, da se je kdo zaljubil v goro.
Boris Štupar
Planinska zaljubljenost
Razne vrste zaljubljenosti in ljubezni opevajo naši pesniki. Niso pa še - kolikor vem - opevali, da se je kdo zaljubil v goro. In vendar opažamo to zaljubljenost pri mladih in posebno – pri starih.
Planinci - mladeniči hlastajo v svoji zaljubljenosti vsevprek: Danes ti divja mladič na Triglav, jutri v Grintavce; mimogrede se zaleti na Šmarno goro ali k Sv. Joštu, potem obrne smer svojih korakov zopet drugam. Glavno mu je, da nasiti planinsko zaljubljenost, preleti kolikor mogoče mnogo vršacev, kakor kolesar, kojemu je več za »km« nego za športni užitek.
Ko takega planinca leta umirijo, pričenja častiti razglednike z dobrimi kočami, kjer je poleg krasnega razgleda - skozi okno, tudi prijeten razgled in vpogled po posodah na mizi. Končno mine tudi ta slabost in planinec se izpremeni v monogamnega specialista: hodi le še na eno stran; izbere si partijo in jo poseča od nedelje do nedelje, brezbrižen za vse ostale lepote. Bodisi leta ali služba, družinske skrbi ali lastna udobnost - vse to ga je dovedlo do specialista, ki mu srce še vedno gori v planinski ljubavi, okorne noge in druge neprilike pa ga omejujejo.
Tedaj se rodi v njem - zaljubljenost v goro.
Poznal sem gospoda, ki je redno pohajal v neko vas v hribih; iz svojega bivališča bi se bil mogel obrniti na pet strani, hodil pa je vedno na eno stran: v hribovsko vas. Pot je poznal tako dobro, da ga nista zadrževala ne sneg, ne dež, ne blato, ne noč. V temi kakor v rogu sem nekaterikrat taval za njim; kar sredi pota me je prijel za rokav, me popeljal ob rob ceste in je pristavil: »Tukaj je km 16,5! Sedaj smo na polovici pota; še poldrugo uro, pa smo doma.« Videl nisem nič; toda potrkal je po kamnu in spoznal sem »km«. Pol ure kasneje me je opozoril: »Tukaj je ostri ovinek.« Videl nisem nič; tema je bila tolika, da sva tolkla sredi ceste po posipu, sicer bi bila izgrešila smer. Toda v dokaz sva stopila zopet na stran in pozval me je: »Sezite v to duplino«; bilo je znamenje s sv. Antonom in spoznal sem, da sva res na ovinku.
Blizu tako je menda hodil rajnki Kadilnik, ki je bil 50 krat na Triglavu. Neki moj znanec je v mladosti - morda še sedaj - ob vsaki priliki šel iz Ljubljane na Šmarno goro; drugi h Sv. Katarini. Primerjaj nekdanjo vsakodnevno hojo prof. Levca na Rožnik!
Take prilike so tudi mene dovedle do specialstva; ker sem se v življenju veliko selil, se je z menoj selilo tudi - specialstvo.
Moja prva taka ljubezen je bil Jelenek pri Idriji; okoli 1000 m visoka gora ima važno floro in lep razgled, z gotove strani pa tudi tako prikupljivo strmo obliko, da te nehote prične zanimati. - Pozneje sem vzljubil Javornik ali Medvedov Turn nad Črnim vrhom. Prehodil sem ga z vseh strani: od Črnega vrha, s Hrušice gori, od Vipave sem. Ob vsaki priliki sem našel kaj novega; ako drugega ne, kako bližnjico. - Ko sem si kupil aparat, sem se zanimal za Obolno pri Stični, oz. Litiji. Na ta košček božje zemlje opozarjam vse planince. Videl sem mnogo panoram, toda panorama na Obolnem jim jednači. Toda: pravi trenotek ujeti je poglavje zase. Zato je ni bilo ure ne podnevi, ne ponoči, da bi ne bil krevsal po kamenitem kolovozu gori ali domov. - Sedaj imam novo specialiteto: Plešo (drugi pravijo Plešivec) s cerkvijo sv. Uršule. Kakih petnajstkrat v petih letih sem bil že gori in vselej sem se veselil novih in starih prilik in prizorov; dolgočasil se nisem nikoli.
Tako se planincu prikupi kaka partija, da jo ponavlja venomer, kajpada z različnih strani in na različne načine. Podoben je dobremu muziku, ki priljubljeno arijo preigra v vseh molih in durih; moli so planincu dež in žeja, duri lepo vreme in razgled. Kdor tako specializira svoje izlete, ta se bolj in bolj poglobi v priljubljeni predmet, bolj ga proučava, spoznava in vzljubuje. Užitek je popoln, zadovoljnost celotna.
Ako pa le z nogami skačeš z vrha na vrh, si podoben izbirčnežu, ki samo pokuša, izbira in premišljuje, kaj je bolje: ni sit, ne lačen - jedel je veliko, resnično zaužil je malo. Mesto zdravja in veselja ima čemeren obraz in slabo telo - posledice nerednosti in nevednosti.
Zatorej: pridno izobražuj telo in dušo v planinstvu, poglabljaj pa ju v podrobnem opazovanju!
Jožef Zazula
PV 1927