Janez Pikon: Severni greben Meje nad Konjskim sedlom, približno na polovici poti med Voglom in Komno, se povzpnem po izpostavljenemu grebenu, kjer v drugi tretjini stene precej zahteven prehod po strmem koritu zahteva kar nekaj spretnosti. 
Bohinjsko jezero je še zavito v meglo, višje sonce že prijetno greje. Proti planini Zadnji Vogel (1413 m), kamor prispemo je tudi že obsijana, čeprav z rušjem močno preraščeni Voglov Sakavec (1665 m), še vedo meče svojo senco na Poljano (1406 m), južno nad planino. Na planini in v obnovljeni sirarni je to poletje živahno, kajti po dolgih letih so zopet prignali živino in ponovno je na tem območju zaživela visokogorska paša. Zahodno proti Konjskemu sedlu (1782 m) se vije dobro označena pot, ki se včasih strmo dvigne nad z rušjem poraščena pobočja, ki se pričenjajo redčiti, ko dosežem rob planine Kal (1565 m). Pašnik, velika mlaka in zaplata snega na planini Kal nudijo živini ustrezne pogoje, da že dlje časa vztrajajo pod Konjskim sedlom, kot trdijo pastirji.
Megleno nad Ukancem, planina Zadnji Vogel (1413 m), planina Kal (1565 m)
Dvignem se nad planino in dosežem Konjsko sedlo, mejnik dveh večjih predelov med Voglom in Komno, ki se severno zaključuje z visokim Bohinjskim Migovcem (1896 m). V južni greben sedla se zaključuje skoraj dva tisoč metrov visoka gora z imenom Meja (1996 m), po njenem severnem prepadnem grebenu se vzpnem na goro in dosežem vrh po izpostavljeni steni, ki je v sklopu verige Spodnje Bohinjskih gora zadnja z vzhodne strani, ki je nižja kot 2000 metrov. (Celotni venec Spodnje Bohinjskih gora ima sedem dvatisočakov).
Bohinjski Migovec (1901 m), Konjsko sedlo (1782 m), planina Kal
Za prehod strmega pobočja je potrebno nekaj spretnosti in prilagajanja terenu, kljub razčlenjenosti stene je potrebno poiskati primeren in najlažji (najbolj zanesljiv) vzpon. Gora Meja (tudi Vrh Rup, 1996 m) nudi lepe razglede po Gorenjski in Primorski, kot tudi vzhodno in zahodno po Spodnje Bohinjskih gorah. Rahel, prijeten vetrič vleče z juga in me spremlja vso pot proti vzhodu, kamor nadaljujem pot.
Preval Globoko (1828 m), Severno po grebenu na vrh Meje (1996 m)
Sledijo Kozji Hrbet ali Vrh Hribcev (1923 m), Rušnati Vrh (1915 m), Vrh Planje (1863 m); na jug Velika in Mala Planja, pod njo planina Razor (1286 m) in prelaz Globoko (1828 m). Steza me vodi mimo ruševin karavle, odkoder nadaljujem na območje Pri Skledi in nižje zahodno pod Voglarski Skakavec do planine Zadnji Vogel, odkoder se spustim po Žagarjevemu grabnu do parkirišča pod žičnico Vogel.
Pod steno vrha Meja, Vrh nad Škrbino (2054 m), Meja (1996 m)
Še po nečem je poznano območje na planini, ter vse od Konjskega sedla do prelaza Globoko (1828 m) in pod številnimi vrhovi, ki jo obkrožajo. Tukaj je v dani preteklosti tekla železna pot. Do nedavnega je veljalo splošno prepričanje, da je bil visokogorski svet Vzhodnih Julijskih Alp do srednjega veka le poredkoma obljuden. Najnovejše arheološke raziskave pa so dokazale, da je človek zahajal v visokogorje že zelo zgodaj. Najstarejše sledi so stare kar 3600 let, čas bronaste dobe in so bile odkrite na platoju nad planino Kal, Lepe Komne in Vogla. Iz starejše železne dobe ni poznanih nahajališč, domnevno zaradi nastalih klimatskih sprememb. Razmah gospodarskega razcveta v rimski dobi se odraža tudi z gospodarskim izkoriščanjem v visokogorskem svetu v smislu rudarjenja in pašništva.
Gorski vrtički pod vrhom Meje, planina Kal, Globoko (1828 m)
Da je bilo v tem času prisotno pašništvo nam dokazuje bronasti zvonček z Vodenih Rup. Odkritih je bilo mnogo poselitvenih točk v Spodnje Bohinjskih gorah in tudi drugod. Najbolje raziskane so planine, ki pa so ostale tudi nepretrgoma obljudene vse do danes. Še vedno so vidne sledi izkopavanj južno na planino Kal, na meliščih Rušnatega vrha (1915 m). Človek je v visokogorski svet Julijskih Alp zahajal od nekdaj, sprva predvsem zaradi gospodarskih razlogov, danes prednjačijo predvsem nabiralništvo, lov, pašništvo, kjer v zavetju gora iščemo predvsem duhovnih vrednot, ki pa so navsezadnje tudi odraz bogate kulturne dediščine.
Janez Pikon