Med Tuhinjsko na jugu in Zadrečko dolino na severu
Med Tuhinjsko na jugu in Zadrečko dolino na severu se obronki Kamniških in Savinjskih gora na jugovzhodu še zadnjič dvignejo visoko, kot se alpski planoti spodobi, čeprav se s svojo slemensko samosvojostjo, pomaknjeno daleč na jug in stran od glavnega grintovškega grebena komajda še šteje za sredogorje. Le malo nižja od sosednje Velike planine je ta planota in ji je bila nekoč tudi enaka po pašniških zmogljivostih. Dandanes govedi, ki zna vse urediti brez sicer še kako potrebne ekološke zakonodaje ni več, zato se po širokem planinskem hrbtu razrašča divja rast in podrast in je nekdanjih širnih planjav vse manj in so vse bolj na skopo odmerjene. Tudi pozimi, v globokem snegu, kolikor ga ta čas leži tam, je teh prostranstev, prijaznih turnim smučarjem (kdo ve, koliko jih je, ki tja gor še hodijo s smučmi), vse manj. Vendar še vedno, z nekaj dobre volje, lahko na smučeh pridrsimo z Vivodnika po vsem zahodnem slemenu do Črnivca.
Menina (1508 m)
Na Črnivcu (902 m), kjer Menina svoja severozahodna pobočja pod Lomom, Plešivcem in Kransko rebrjo prek Volovljeka (Kranjski Rak), Male in Velike planine stke z Grintovci, je naše izhodišče, čeprav jih je vseh iz vseh dolin spodaj komaj prešteti. Največ poti na Menino, k njeni koči, Domu na Menini (1453 m) in od tam na najvišji vrh planine, na Vivodnik ( 1508 m) tik nad kočo, pripelje z gornjegrajske strani in z Dobrovelj na savinjski strani, nanjo se v kopnih časih lahko po gozdnih cestah celo pripeljemo, iz Tuhinjske doline pa je na Menino najlepše za oznakami iz vasice Golica (658 m), pod Braslovko ( 869 m) in mimo planin Velika Polana in Oseki ter pod Pečnim gričem (1463 m) do koče.
Najdaljša, vendar pokrajinsko najlepša (seveda ne velja vsiljevati okusa!) je pot s Črnivca, ki jo je priporočljivo v zdajšnjih snežnih razmerah opraviti s smučmi, vendarle vseskozi, kolikor je le mogoče, sledeč označeni poti. Sploh ne bo odveč imeti s seboj koga, ki je po tej poti že hodil v kopnem in mu razgledovanje po zelo razgibanem svetu ni tuje.
Do Tomanove planine pod Podbevškovo pečjo (1190 m) ni daleč in ne zapleteno, prečenje pod Ojstrim vrhom (1197 m) do planine Ravne in naprej pod Javrškom (1344 m) do Travnika 1160 m) pa je lahko v globokem snegu neprijetno in naporno, hoja po grebenski rezi zgoraj (Ojstri vrh, Prevala, Javoršček) pa zahteva precejšen vzpon in dokaj globok sestop. S Travnika gre pot do Kurjega vrha (1466 m) le še navzgor, potem pa krene mimo Globače k nekoliko nižjemu Domu na Menini. Tistih nekaj metrov do najvišjega vrha Menine, do Vivodnika, je komaj omembe vrednih, je pa omembe vreden razgled s tega k jutranjemu jugu pomaknjenega balkona, od koder nam je dano videti vse, kar kaj velja v Grintovcih in nam je dobesedno na dosegu roke, na zahodu pa nam Julijci pripovedujejo še mogočnejšo zgodbo.
Menina menda ni gora, ker ji domači ljudje pravijo planina, potovanje k njej v goste pa je gorniško dejanje, med rožami visokega poletja, med pomladnim brstenjem in jesenskim venenjem in v globokem snegu. Vedno gostoljubna, vedno obiska vredna.
Kako najenostavneje na Menino? Poglejte v knjigo Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000) in na zemljevid Kamniško-Savinjske Alpe 1: 50.000.