AO Jesenice - Maja Perko: Παντού είναι όμορφο, το σπίτι είναι το καλύτερο - Po dvajsetih urah drenjanja z auslenderji po mejah in cestninskih postajah, se je naša pot uspešno končala v kampu v Kastrakiju.
Aja, vmes se nam je v globoki noči nekje proti Nišu odprla še »truga« in par armafleksov je končalo pot ob avtocesti.
Še nismo dobro stopili iz kombija, že sta se najbolj zagnana - Matic in Neli - odpravila otipavat kamenčke, ostali pa smo se lagodno utaborili. Z Rafom sva šla v Kalambako v lov na nove armaflekse, seveda, sreče nisva imela, tudi v Grčiji je bil praznik. Temu je sledilo zmrzovanje ponoči. Naslednje jutro pa – akcija. Mi trije z Nejcem smo se odpravili v Doupiani, v smer Regenpfeiler. Srečanje z raznoraznimi, različno štrlečimi kamenčki, ki jim sprva sploh ni zaupati, je bilo nekako čudno, kasneje pa si rečeš, mah, saj drži, more... Varovanje je n a r a z e n, Matic pa pravi, da je OK – ja, če si dober, si dober … jaz pa bi še kaj vtaknila, pa ni bilo kam. Po sestopu se odločimo za smer Tallweg nekje v ozadju skupine stolpov (Raf, Nejc, Marija, Grizli in jaz), po trnjevem dostopu (se za praznike spodobi) smo odkrili lepo, z bršljanom poraščeno steno. Tam že dolgo ni nihče plezal. Tudi mi nismo. Vendar nas je prevzel avanturistični duh in smo po brezpotju stvar zaključili na obzidju samostana na Gande Meteori. Pa še ni bilo dovolj, z Nejcem in Rafom smo zlezli še Vzhodni raz v Doupijaniju. Drugi dan smo se mi trije odpravili pod Ypsilotero in naleteli na madžarso družino – ata, mama in trije malinovci. Ta projekt se je verjetno končal z bivakiranjem. Popoldne sva z Rafom šla zlest še Schildkrotenpfad (na vtopu so res želve).
Nato pa so sledili deževni dnevi, polni remija … fuzbala … vrtenja diabla (Erik je postal pravi specialist) … okušanja grških specialitet … V ugibanju – kaj početi, sicer bolj v skrbi za naša jetra, nam je padlo na pamet, da se je nedaleč proč (150 km) zgodila bitka med Grki in Perzijci. Pa že dolgo nismo nikamor peljali, torej smo šli v Pileče terme (Termopile – Vroče duri). No, za videt je bil izvir s termalno vodo in spomenik na dogodek pred 2491 leti. Zakaj Pileče terme, vprašajte Grizlija.
 |
 |
Po treh dneh moče je končno posijalo sonce. Plezat?! Ja, že, vendar je prej siva skala po vseh dnevih zalivanja čudežno dobila prelepo zeleno barvo. Ko si stopil bliže in to stvar potipal, si imel občutek, da držiš za dobro namočeno spužvo. Plezat? Matic in Neli sta šla – na srečo znata plezat v smereh, ki jim niti dež ne pride do živega. Ostali pa smo osušitev čakali do popoldneva. Mi trije smo se odpravili v Ambrijo. Na vstopu se je Nejc odločil, da ne gre nikamor. Otroci imajo baje še nekaj tiste prvinskosti v sebi in izkazalo se je – Nejc je imel prav, čez pol ure je scalo. Tabor v Meteori se je bližal koncu.
Zadnji dan, po jutranjem pakiranju, so ostali šli še eno zlezt, Nejc pa se je zopet odločil, da bo deževalo (pa ga je tokrat njegov šesti čut izdal). … po dvajsetih urah vožnje smo bili zopet doma. Na splošno – OK – za naslednjih dvajset let pa je Meteore dovolj. Kdor pa misli drugače, bo pač šel prej. Več na predavanju …