Delo, Sobotna priloga, 06.08.05 – Maja Roš: Tomaž Humar ni športni plezalec, zbiralec osemtisočakov, »big wall« specialist. Je alpinist
Sobotna priloga
Tomaž Humar alpinist
Moderni gladiator na poti
Besedilo in fotografiji
Maja Roš
Tomaž Humar ni športni plezalec, zbiralec osemtisočakov, »big wall« specialist. Je alpinist. Kakršni so bili, mu priznava svet, legendarni Mummery, Cassin ali Terray. Veliki vzori, ki so premikali meje mogočega, odpirali nove dimenzije alpinizma. Kot je z novo perspektivo, z nelogično razlago težavnosti vzpona, svetovno alpinistično srenjo osupnil Tomaž Humar – s preplezano južno steno Daulagirija leta 1999. Mojstrstvo v ledu in skali, zaradi katerega ga alpinistična legenda Reinhold Messner postavlja ob bok Kukuczke, Heckmairja in Dibona, je 36-letni Kamničan dokazal s 1500 vzponi, od tega 70 prvenstvenimi, v ostenjih El Capitana, v Alpah in Himalaji.
Je solist, »pri katerem ni čutiti iztegnjenega kazalca in ne samopoveličevanja, kakršnega najdemo v Bonattijevi etiki,« o njem trdi Messner, znamenita himalajska kronistka Elizabeth Hawley pa je o alpinistu, ki ga ameriški mediji najraje označujejo s climbing animal, dejala: »On je nor. A nikakor ne neumen!«
Who the fuck is Humar? Ob zavedanju svoje komplicirane osebnosti samovšečnosti ne more skriti. »Nikomur se ne dam prebrati do konca!« Tomaž Humar, čeprav invaliden, z eno nogo krajšo in na drugi krožno negibljivo petnico, te dni v piramidasti areni, mogočni kreaciji iz ledu in skal, ponovno premika meje mogočega. Moderni gladiator. Poslan, da kaže pot, je prepričan sam, a večina ljudi je ob tej igri za življenje lačna le še kruha. Kar dokazuje dnevno pet milijonov klikov na Humarjevi spletni strani. Kontroverzni alpinisti, te dni nacionalni junak, ki poskuša preplezati najvišjo steno na planetu (solo prvenstveni vzpon v osrednjem delu štiri in pol kilometra visoke Rupalske stene, na južni strani Nange Parbata, 8125m) zna biti tudi »čisto navadni Gozdni Joža iz mesa in krvi, ki si pač upa sprejeti. Ki ne naseda črednemu nagonu, ampak išče svojo pot. Ki prisega na obliko, ne na vsebino.« Ki želi piti pri izviru in kot vrednoto najbolj ceni dostojanstvo. »Pomembno je, da si priznaš, da si zavozil. Kot sem sam več let z elektrousmeritvijo. In sem šel "štrihat" in začel nov lajf. A to je več, kot da ostaneš v slepem črevesu s tenstanim krompirjem in govejo župco.« Ponavlja, da je predmet za smeh in lastni uspeh, da žrtev nikoli ni bilo – so le prostovoljci, zato kljub vodnikom in prišepetovalcem, ki ga v življenju spremljajo, na koncu o svojem biti ali ne biti odloča le sam. »Rodili smo se sami, s solzo v očesu, in sami s svojo solzo bomo umrli.«
Kdo je torej človek, ki med meditacijo na skali nekje v Rzeniku iz daljne Himalaje zasliši klic gora? »Ker stene povedo več...« Ki spi z derezami na golih prsih, z grobimi od ozeblin načetimi prsti nežno boža cepine, jih prisloni k ustom in z zaprtimi očmi diha vanje. Ki v stenah prepozna svoj oltar, v najbolj tvegani plezariji molitev, iz katere črpa energijo »za premagovanje dolinske pritlehnosti«. Njegov beg v višave sproža hrepenenje po časih, ko se je svet vrtel z drugo hitrostjo. Zato krik pod Rzenikom: »Pa sam plezat sem hotu!«
Predavanja o vzponih slovenski alpinist po vsem svetu začenja s stavkom: »I"m a fucking turist who never climbed Everest!« in o filozofiji življenja ne predava le slovenskim direktorjem, pač pa tudi ameriški Cii. Da živi svoj tretji polčas, razlaga, da je največja odgovornost življenja poslanstvo in da je vredno živeti le za trenutke. Z neznosno lahkostjo govori o smrti: »Šele s smrtjo dobi življenje pravi pomen.... Ko soliram, takrat ko me oblije tisti piš smrti, ko se zavem, da zadostuje le trenutek, da odidem, takrat, takrat se počutim tako živega. Živalsko živega.« Večkrat ko ga oblije tak piš, močnejši postaja. A hkrati ga smrti bližnjih zelo bolijo: »Včasih sanjam, da smo spet skupaj – s Šraufom, Johanom in Matekom. Potem se zbudim. In počutim se ... tako oropan.«
Da je osemdeset odstotkov alpinizma v glavi, verjame Humar, pri čemer je pomembno videnje s tretjim očesom, odprtost razuma in razumevanje govorice sten. Preživetje mu omogočajo različne metode, vera v vzajemnost dajanja in sprejemanja, v pozitivne misli, v dušo nežive narave. »Poti je veliko, bistvo je le eno – ljubezen.« In zanjo je vredno umreti. Last man walking.
Ganeš V – leta 1994 prva himalajska odprava in prvi vrh ter prijateljstvo z mentorjem Stanetom Belakom – Šraufom. O katerem, skoraj ne mine dan zdaj na odpravi, pripoveduje zgodbe. Naslednje leto svoj upor prvič pokaže s samovoljnim vzponom na osemtisočak Anapurno – poleg vrha pa ga obogati grenko spoznanje, da vnaprej določeni zmagovalci, avtoritativni vodje in navidezna varnost skupinskosti ter dodatnega kisika niso zanj. Soliranje je vzpodbudilo dejstvo, da ga nihče ni jemal resno. »Alpski stil je umetnost preživetja v vertikali, kjer ni prostora za omahljivce, niti za velike junake.« Sledijo Ama Dablam – prvič v alpskem stilu prek deviške stene, Bobaje – prvič v alpskem stilu prek stene na deviški vrh. In nato – Nuptse. »Johan, Johan!« Zven v praznino. In odmev v sanjah. Mesece z občutkom zgovornih pogledov, da se domov ni vrnil pravi človek. Obdobje brez zmožnosti preživetja družine, brez alpinističnih hrepenenj. A »prišel – videl – zmagal« je nanizanka Tomaža Humarja. Zaradi ozeblin gre v tople kraje – El Capitan – prvi »big wall«. In nato leto 1999. Veliki Daulagiri. Ki ga je spremenil. Brazgotin, ki jih zadajo takšni vzponi, ne zaceli noben čas. »Sem si rekel, konec je. Izklopim se kot akumulator, več ur po meni tolčejo plazovi in kamenje. Začne se nevihta. Kamen prileti v nogo, se poščijem, kopljem kot hrček, potem zaboli zob. Napor jih spoka...« Dejstva, ki jih z vrnitvijo na Zemljo zamegli radost odsotnosti. »Stisneš s prsti – močan vdih, potem potegneš, za trenutek celo zapreš oči – kot bi hotel pobegniti v neki drug svet, kot da se to ne dogaja tebi. Telo zadrhti, prsti spet začutijo oprimek – sprva boleče, potem z olajšanjem – občutiš srečo in se zaveš: še vedno sem! Spet stisneš – sledi delo nog, ki mora biti še posebej natančno, saj kasneje ni časa ne zmožnosti za popravljanje. Včasih ko imam svoj dan, me enostavno odnese v višine, v večnost, v sanje, v dih svobode s preprosto željo: še – naj se ne neha ta trenutek, ko za delček časa začutiš vso mogočnost večnosti,« je svoje doživljanje alpinizma opisal v knjigi Ni nemogočih poti, njegovo triletno delo, ki zahteva medvrstično branje in je razprodano tudi v Ameriki. A kako absurdno zvenijo ti opisi, na meji božanskih izkustev, medtem ko prav zdaj vsake pol ure tuli in preklinja v postajo, na robu moči, ujet v labirint navpičnih serakov, iz topečega se ledu, brez prave opore. »Ne morem nikamor. Nikamor,« je pravkar zahreščalo, vse okoli njega so sredi stene, na višini 6400 metrov, gobe napihanega snega, ki ne prenesejo teže človeka.
Humar je že večkrat dokazal, da z obvladovanjem različnih tehnik preživi nemogoče. V ledenih bivakih vpliva na srčni utrip, da je plitek, odklopi roke in noge, da večino krvi potegne v jedro telesa in glave. Takrat se preklopi v drugo dimenzijo, takrat »odsvetli«. »Nekaj te "pokerrna", doživiš računalniški reset, nič več ni pomembno, le ti... Takrat, takrat je najbolj hrupno, začne tuliti... hrup tišine, največji hrup je hrup tišine.... ti ne vidiš, ne slišiš ničesar, si odsoten, te ni. Stena ima dušo. In moraš ji zlesti pod kožo. Se zliti z njo. Šele ko si eno z njo, ko si Ona, takrat ti je dano. Takrat plezam in sem plezan. Božam kamne in se grejem s steno! It"s not about climbing! Seveda lahko plezaš s pomočjo fitnesa. A ko stojiš na vrhu, vate vrta vprašanje - kam naprej? A meni, ko sem gor, se čas ustavi. Takrat enostavno sem!« Da lahko pridejo na vrh samo čiste duše, je prepričan. »Če ti pred zadnjimi vrati zmanjka cenikov, če porabiš svoj bonus, potem je prav, da umreš. Ker – something is wrong with a story! Vse kar se zgodi, je prav. Prav bo, če se ubijem, in prav bo, če se ne ubijem. Tako pač mora biti.« Prezira osvajalski način plezanja: »Lepotico se osvoji s tulipani, ne z mečem. Biti vitez za rožo lepotice je blagoslov!«
Ekstravagantni alpinizem je pri njem zagotovo posledica težkega otroštva. Ki ne izvira iz opravičila: »Čuden sem bil že kot otrok. Rodil sem se na pustni torek.« Pač pa bolj iz priznanja: »Odraščal sem brez medvedka. Moj edini je bila teta Rezka.« Mladost je bila odločilna za njegov trdi in v marsičem drugačni značaj, za vzdevek Hammer, kladivo. A prav zaradi trmoglavosti in živalske vztrajnosti uspe preživeti v brezupnih okoliščinah. Petdesetkilske vreče cementa za gradnjo domačije »Pr Kocjan« so mu poleg bolečin pustile uporniške posledice, vzdržljivostne pa spanje na nezakurjenem podstrešju – šele ko je temperatura padla deset stopinj pod ničlo, so trije bratje smeli na kavč, v dnevno sobo. Zato se je boril, se preizkušal vso mladost, kje bo dosegel več – v rokometu, nogometu, kasneje inženirstvu, v risanju konjev. »Izkoristiti svoje talente je odgovornost do življenja.« Zato pleza. Motivirajo ga stavki. Večer pred prvim soliranjem je dolgo v noč, premočen od potu, bedel in zrl v vrata, kjer je s flomastrom pisalo: Do it or die! Kar piše tudi danes v njegovem šotoru, tu, v baznem taboru. »Ko je Abraham na žrtveno tnalo nesel svojega sina, je bilo točno tako – do it or die. In ne sprašuj, zakaj. Nismo mi tu, da se vtikamo v božji načrt, ampak da mu sledimo...«
Da je živčen, raztresen, zaverovan le v lastno pot, egoist, ga označujejo tisti, »ki mislijo, da me poznajo«. A dejstvo je, da je Humar osebnost, ki zbira okoli sebe ljudi, ki dihajo skupaj z njim. Tudi člane odprave. Naporen za okolico, nepredvidljiv, z neskončnimi monologi zgodb – v jeziku direktorjev ali kmetic, »pomembno je, da je ljudem všečno«. Zgodbe z vsebino, brez številk. »Statistika je stvar preteklosti!« Zato ne utruja z alpinističnimi 7+ ali 6-, »ker bistvo ni v plezanju, je v alpinizmu«. In čeprav je sam kompleksen človek, je prepričan, da je veličina v enostavnosti, spontanosti, zaupanju do sebe, ki ga gradimo le na izkušnjah, te pa dobimo le, če se soočamo z lastnimi strahovi, ki jih rojevamo sami in so v nas. Strah pa izgine, ko izgine sram, ki vodi v jezo in nasilje do samega sebe. Zato ima rad enostavne stvari – kislo mleko na Kisovcu, nogomet z otroki, svojo travo, kozarec caberneta ali dva, ribarjenje in gobarjenje.
A »raziskovanje nekoristnega sveta«, kot alpinizem označujejo tisti, ki v njem ne najdejo smisla, ima pri Humarju zagotovo neki pomen, dokazuje na tisoče elektronskih sporočil, ki jih te dni prejema. Je inspiracija, je upanje, hrepenenje – ljudem po vsem svetu. S svojo zgodbo spominja na Lancea Armstronga. »It’s not about climbing! Gre za message, sporočilo za ostale!« Pred petimi leti so mu po padcu v klet z domače strehe, po številnih operacijah zdravniki napovedali invalidski voziček,: »Ko sem izvedel za pljučno embolijo, so mi rekli – nikoli več v sneg, v led. Tulil sem. Cvilil. Želel umreti. Vedel sem, da lahko premagam smrt le tako, da se ji približam. S pljučno embolijo potapljati se je smrt. In sem se, petdeset metrov globoko. Srčni utrip 200 – ponovna smrt, zato sem se namakal v štiri stopinje mrzli Kamniški Bistrici. In dobil sem še eno vozovnico. Če jo imaš, jo moraš izkoristiti... Enostavno moraš iti...«
In je šel. Prvič že tretjič pod neko goro. Pod Golo goro, na Ubijalsko goro. »Naj se zgodi!« piše na rumenem platnu njegovega šotora, medtem ko sam prav zdaj čepi v pol metra globoki luknji, na snežni »gobi«, ujet v labirint previsnih serakov in »gob« iz prhkega snega, od plazov premočen, v mokri spalni vreči s telesom suši vlažno opremo, s podpludbami, zadet od kamenja, z bolečinami v tilniku. In gleda – dve plinski bombici, dve juhi, pet topljenih sirčkov, zavojček pršuta in nekaj piškotov. Do ravnih tal je še kar nekaj dni …
A moderni gladiator, ponosen na pisma, ki ga z golim naslovom Tomaž Humar, alpinist, dosežejo z vsega sveta, se ne da kar tako. »Če me boste hoteli ubiti, boste morali najprej ubiti moje ime!«